V uredništvu Časnika so me prosili za odgovor na odziv p. Bogdana Knavsa na moj zapis »Afera Knavs«, objavljenem 26. 3. na tem portalu. Prošnjo sem brez zadržkov sprejel. Nezadovoljstvo in tudi prizadetost p. Knavsa ob polemiki, ki se je sprožila ob razkritju njegove osebne korespondence, razumem. Kljub temu menim, da je njegovo pričakovanje, naj se medij vzdrži ali celo prekine to polemiko, neupravičeno. Kot sem p. Knavsu pojasnil že v zasebnem odgovoru, sem tudi sam sprva okleval, ali naj navajam citate iz pisma, za katerega njegov avtor trdi, da je v javnost prišlo po nelegitimni poti. Odločitev, da se vendarle oglasim, je slonela na dveh okoliščinah: prvič, da se je v vmesnem času polemika že razplamtela, in da sem sam vanjo posegel s poskusom razjasnitve in čim bolj uravnotežene presoje delovanja njenih akterjev. Drugič, da vsebina korespondence ni zasebne, temveč eminentno javne narave. Iz nje je razvidna problematična namera p. Knavsa, da bi pri lastnikih medija posredoval za pritisk na uredniško politiko tega medija. Ker pri tem ne gre le za lobiranje za načelno preusmeritev uredniške politike medija, temveč tudi za konkreten poseg, čigar posledica bi bila umik že domenjenega avtorskega prispevka (v tem primeru intervjuja s predsednikom politične stranke in njegovo soprogo), imamo opravka s poskusom cenzure. Za takšne poskuse je značilno, da potekajo na skrivnem: razkritje vsebine korespondence, za katero je mogoče upravičeno domnevati, da je vsebovala namero v to smer, je zato v interesu javnosti. O neprimernosti uporabe takšne vsebine za druge namene, zlasti za polemiko na osebni ravni, kaj šele za diskreditacijo in javno smešenje, sem se, mislim, nedvoumno izrekel že v svojem prispevku. V prispevku sem tudi jasno problematiziral neprimeren način, s katerim je novinar operiral z virom, nad katerim visi sum, da je bil pridobljen nelegitimno ali celo nezakonito. Razumem, da p. Knavsu ni bil všeč ton, s katerim sem to storil – toda že ob začetku svojega javnega pisanja sem se odločil, da se za ton svojih prispevkov ne bom opravičeval, razen v primerih, če se bo izkazalo, da sem z njim koga po krivici, namenoma in zaradi zlonamernosti prizadel. Pri tem bi rad znova poudaril svoje stališče, ki se morda komu zdi nepietetno, a ga je v sedanjih razmerah nujno potrebno izpostaviti: naloga publicistov ni, da izkazujejo javno ogorčenje ob kršenju kulturnih in civilizacijskih norm, ustavnih in demokratičnih vrednot in podobno. To počenjajo po lastni presoji in je zato očitanje – izrecno ali implicitno –zakaj tega niso storili ali niso storili dovolj nedvoumno ali celo s primernim besediščem, neumestno. Če bi to bila naša naloga, bi se lahko cele dneve posvečali le temu in še tedaj bi nas lahko kadarkoli (in celo še bolj upravičeno) klical na odgovornost, zakaj pa nečesa nismo obsodili. Obsodba, in če je potrebno, sankcioniranje takih dejanj je naloga institucij – državnih, nevladnih in civilnodružbenih – katerih smoter je varovanje in udejanjenje teh vrednot. Če p. Knavs torej meni, da je objava njegove korespondence predstavljala neupravičen poseg v njegovo osebno integriteto, ali da je novinarjevo pisanje kršilo pravila in etične standarde poročanja, lahko pojasnila in opravičilo terja od novinarja osebno ali od uredništva medija, ki je njegov tekst objavil. Če njegovi zahtevi ne bo ugodeno, se lahko obrne na stanovsko združenje, v katerega sta vključena novinar in uredništvo medija, ali svoje zadoščenje poišče na sodišču. Slednje bi mu, kot zagovornik liberalnih vrednot na področju svobode tiska, vsekakor odsvetoval; glede prvega pa sem mu že v zasebnem odgovoru predlagal, naj pozorno prebere etični kodeks in pravilnik častnega razsodišča Združenja novinarjev in publicistov in na njuni podlagi ustrezno ukrepa.
Seveda je obžalovanja vredno, da se moramo pogovarjati o vsebini zasebne korespondence – ravno tovrstni poseg v osebno integriteto posameznika je bil ena od spodbud za moj članek. Vendar sum (ki zaenkrat ostaja le sum in ga zatorej ni mogoče nedvoumno obsoditi, kot bi si želel p. Knavs), da je v javnost prišla po nelegitimni ali morda celo nezakoniti poti, po mojem prepričanju ni zadosten razlog, da ne bi razpravljali o tistih vidikih te vsebine, ki niso zasebnega, temveč izrazito javnega pomena. Če to moje stališče ne bi slonelo na temeljiti presoji okoliščin, bi spornega članka ne napisal. To moje stališče seveda vključuje obrambo novinarjeve odločitve, da o omenjeni korespondenci poroča. Da pa je bil način tega poročanja izrazito neprimeren, je bila ena od poant mojega članka. Če pa p. Knavs meni, da sem tudi sam storil podobno napako kot novinar in o tej kočljivi zadevi spregovoril s premalo takta, ki je nujen v teh primerih, lahko to skupaj z uredništvom Časnika le obžalujem. Vsekakor to ni bil moj namen, o čemer se je lahko prepričal vsak dobrohoten bralec mojega članka. Pater Knavs gotovo ve, da pravica do zasebnosti ščiti le dejanja, ki jih lahko upravičeno imamo za zasebna. Poseganje v uredniško avtonomijo medija prek pritiskov na njihove lastnike, pa četudi gre le za namero, pač ni zasebno dejanje, temveč dejanje javnega pomena, storjeno na skrivnem. Edini način, da bi p. Knavs dosegel opravičilo, ki ga pričakuje in zahteva od uredništva Časnika in mene kot avtorja, je, da bi prepričljivo pokazal, da se to dejanje javnega pomena (tj. namera posega v uredniško politiko medija prek lobiranja pri lastnikih) dejansko nikoli ni zgodilo. Žal je edini način, da to stori, da razjasni vsebino svoje zasebne korespondence – česar pa od njega ne smemo zahtevati.
