“Kulturna” vojna ali celo – kakor je zapisal Financial Times – “državljanska vojna” znotraj Cerkve je s pismom nadškofa in bivšega nuncija Vigana dosegla nov vrhunec. Gre za to, da se je konservativni lobi v Cerkvi tokrat reformističnega papeža lotil s tistim, s čimer se je papež Frančišek doslej najbolj odločno spoprijel: z vprašanjem spolnih zlorab otrok v Cerkvi. Kakor piše Vigano, naj bi tudi papež Frančišek menda premalo skrbno in dosledno ravnal glede teh zlorab ali morda celo kaj pometel pod preprogo. Posredno za zlorabe krivi tudi istospolne (klerike, homoseksualni lobi v Cerkvi), torej tiste, do katerih prav papež Frančišek poskuša pokazati več odprtosti.
Kako naj se katoličan znajde v tej vojni, ki nikakor ni več le očem javnosti prikrit spopad za vatikanskimi zidovi? Ne, sedaj nestrinjanje s papežem v tej ali oni zadevi javno izražajo že škofje. Seveda imajo popolnoma prav. Papež se – razen, če ne izrecno uči nauka Cerkve – lahko tudi moti. Toda, ali se spomnite, da bi si kak škof upal v pontifikatu sv. Janeza Pavla II. javno reči, da se s papežem v čem ne strinja?
Papež Frančišek je prinesel nov veter tudi glede tega: zdaj je mogoče klerikom (in laikom)javno reči, da se s papežem v nečem ne strinjajo. Paradoksalno je, da reformistični papež to dopušča kot še vedno absolutni vladar, ki pa bi to svojo moč želel omejiti; v tem trenutku je le z absolutizmom mogoče doseči bolj konciliarno Cerkev. Namenoma sem se izognil izrazu ‘demokratično’ – alternativa sedanjim strukturam Cerkve ni demokracija v smislu glasovanja o verskih resnicah, ampak odprtost za Svetega Duha prek škofov in tudi laikov. Tu so bile Svetemu Duhu doslej postavljane ovire.
Tudi v našem domačem katoliškem prostoru je bilo začutiti nekaj privoščljivosti ob obtožbah nadškofa Vigana. Če torej papež Frančišek ni popolnoma brez graje v zadevi, do katere smo občutljivi vsi, malo bolj liberalni ali malo bolj konservativni laiki, mora oditi. In z njim bi odšla tudi prizadevanja za nujne spremembe v Cerkvi. V “zgodnji upokojitvi” bi tako reformni Frančišek delal družbo bolj konservativnemu Benediktu, ki je – v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah – moral oditi, čeprav so bile njegove ambicije po spremembah veliko manjše, na področju podajanja nauka pa jih pravzaprav ni bilo.
Ne vem, morda kateri od očitkov nadškofa Vigana do Frančiška tudi drži. Nekatera razkritja v zadnjih dneh bi bilo moč razumeti kot da je za nekatere zlorabe vedel ali bi bil vsaj moral vedeti, pa morda res ni ukrepal. A napake delajo, kakor se zdi v primeru pokojnega papeža Wojytle, tudi svetniki. Absolutna oblast rimskega škofa je tudi absolutna odgovornost, ki je človeška oseba v tako kompleksnem svetu preprosto ne zmore (več), še zlasti, če ne more biti povsem prepričana o lojalnosti podrejenih. (Tudi zato je reforma cerkvene organizacije nujna.) Spoprijemanje s posledicami pedofilskih škandalov je navsezadnje le vrh ledene gore želje po moči, s katero se bojuje Frančišek – klerikalizma. Seveda ne klerikalizma v specifičnem slovenskem marksističnem žargonu, ampak v pomenu, ki ga ima v mislih papež Frančišek, ko uporablja to besedo. Klerikalizem v tem pogledu je tudi pri nas še živ, o tem je pri nas med redkimi pisal dr. Janez Juhant v svojem (večinoma vljudno prezrtem) delu Občutek pripadnosti.
Kaj torej? Menim, da je predvsem potrebno preprečiti “vojno” med laiki, med t.i. “liberalci” in t.i. “konzervativci”. V Cerkvi (in cerkvi) bi moralo biti dovolj prostora za tiste, ki se želijo obhajati kleče in za tiste, ki zagovarjajo prejem na roko (spomnimo naj, da klečanje ni bila molitvena drža prvih kristjanov, ampak je bila to stoja!); za tiste, ki si kdaj zaželijo maše v latinščini in tiste, ki cenijo, da jih duhovnik gleda v obraz; za tiste, ki prisegajo na tradicijo v liturgiji in na tiste, ki iščejo njene času bolj razumljive oblike.
Pedofilija ni le moralni spodrsljaj, ne gre za to, da se je odrasel človek “spozabil” z odraslo osebo, ne gre prvenstveno za dejanje zoper čistost. Gre za težko zlo in v sekularnem smislu težko kaznivo dejanje. Gre predvsem za dejanje moči, usmerjene zoper osebo sámo v njeni telesni, duševni in duhovni razsežnosti . Pot tej zlorabi odpirata potlačena spolnost in zaprtost v ozke kroge moči. Zlorabam je zato moč zapreti pot z zdravim krščanskim pogledom na spolnost in celibat ter s prevetritvijo cerkvenih struktur, v katerih bo več prostora za laike, ženske in tudi za istospolne. Da, tudi zanje; prav bo, če bo papež Frančišek pometel tudi s homoseksualnim lobijem (v smislu nelegitimnih, enako netransparentnih vzvodov moči v Cerkvi), vendar pa bo hkrati odprl vrata v Cerkev istospolnim kot osebam, za katere doslej Cerkev ni imela sporočila, oz. je za sporočilo veljalo to, kar je Jezus očital farizejem: ljudem nalagate bremena, ki jim jih ne pomagate nositi.
Biti katoliški duhovnik danes je izredno težko; družba jih prikazuje tako rekoč kot potencialne pedofile: še otroka ne smejo več pobožati po glavi ali potrepljati po ramenih. Pedofilska kriza tako potiska duhovnike nazaj v zakristijo, stran od laikov, zlasti stran od mladih. To je za Cerkev in duhovniški poklic velika nevarnost. Laiki moramo pomagati tistim duhovnikom, ki se tega obupnega stanja zavedajo in ga čutijo (vsi se ga žal ne), da se osvobodijo tega nemogočega pritiska. To je moč storiti z odprtim, partnerskim odnosom med duhovniki in laiki; ni več mogoče živeti v situaciji, ko gospod župnik odločajo o vsem v župniji, od obnove strehe do liturgije. V tem smislu bo verjetno potreben tudi kak poseg v kanonično pravo na področju upravljanja župnij. Duhovniki naj bodo predvsem duhovni ljudje, ne verski managerji.
Ena od stvari, ki se jih bo treba lotiti je prevetritev duhovniške formacije. Ali je moč v današnji družbi doseči pri 25-letih duhovno, emocionalno in intelektualno zrelost, ki jo potrebuje duhovnik? Mislim, da je to možno le pri zelo redkih; to očitno vedo jezuiti. Zato bi bilo potrebno – razen izjemoma – za kandidate za duhovniško službo sprejemati precej starejše, že izoblikovane osebnosti. Tudi manj zrela osebnost je lahko delivec zakramentov (saj je le njihov posrednik), zelo težko pa je tak mladenič resen sogovornik, svetovalec in duhovni spremljevalec ljudem današnjega časa. Na kasnejša leta bi morali pomakniti tudi prejem prvega obhajila in birmo. Slednje npr. v svojem odmevnem delu s strašnim naslovom Why the Irish chruch deserves to die? predlaga tudi irski katoliški duhovnik Joe McDonald, ki kritično govori o vsakoletnem “zakramentalnem tekočem traku”. McDonald med drugim predlaga oblikovanje novih skupnosti duhovnikov in laikov, ki bi bili središča nove pastorale.
Lahko bi o reformah razmišljal naprej: več stalnih diakonov med poročenimi, redovnice – kot prve diakonese … Ampak naj me ne zanese predaleč! V tem trenutku potrebujemo predvsem ponotranjenje ob samem bistvu naše vere, ob samem bistvu, kaj Cerkev je. Samo to lahko prepreči razkole in drsenje Cerkve in krščanstva v ne-relevantnost, pa tudi pohujšanje laikov. Prosto po McDonaldu: umreti je potrebno želji po moči, da bi lahko zaživeli pristno Cerkev.
