Kot bi bilo včeraj, se spomnim skeča z naslovom “Zašto nije bilo rata u Bosni” iz ene od zadnjih oddaj Top Lista Nadrealista iz leta 1992, v katerem je šlo za pouk zgodovine mnogo let kasneje, ko se učenci učijo, zakaj v Bosni ni prišlo do vojne. Le nekaj tednov kasneje je izbruhnila krvava vojna, za katero v resnici skoraj nihče ni verjel, da bo do nje prišlo. Podobno se je dobre pol stoletja prej godilo Judom, ki so imeli več let čas, da bi ušli pred grozečo pošastjo, a so emigrirali le redki. Ker nihče ni verjel, da se lahko zgodi najhujši scenarij.
V podobni koži se dandanes začenjam počutiti sam. Kljub skoraj dvajsetletni odkriti razdeljenosti naroda, ki je prej bil pol stoletja pač razdeljen tako, da s(m)o tisti manj enaki morali svojo drugačnost živeti v zasebnosti, sem se v domovini vedno počutil varno in nisem niti pomislil, da bi se lahko obrnilo drugače. Še nekaj mesecev nazaj se mi je zdelo, da dr. France Bučar pretirava, ko govori, da je vzdušje v domovini podobno kot ob začetku druge svetovne vojne. V zadnjih mesecih pa me vse pogosteje obhajajo zle slutnje. Pa ne zaradi krize, ampak, ker se vse bolj kažejo že videne podobe rojevanja zla.
Dogajanje naroda
Vse več je znakov, da nekateri krogi na slovenski levici obujajo kulturni boj in revolucionarne metode izpred sedmih desetletij. Rad bi zapisal, da gre za skrajno leve kroge, a se zdi, da je igro sprejela kar vsa levica z izjemo predsednika Pahorja in krogov okoli stranke DeSUS.
Čeprav drži, da je v naši domovini marsikaj narobe, pa je dogajanje na politični sceni in v tako imenovani civilni družbi enostavno preveč obsežno, silovito in usklajeno, da bi še lahko verjel, da gre za spontano dogajanje. Eden očitnejših pokazateljev je dogajanje ljudstva oziroma tako imenovana vseslovenska vstaja. Ta formalno sicer še vedno traja, a je očitno, da je po zamenjavi oblasti skoraj povsem skopnela. Kar glede na to, da je novo nastala vlada že od nastanka obremenjena z aferami in da po državnih podjetjih mešetari javnosti na očeh, kot še nobena vlada doslej, kaže, da koruptivnost, plagiatorstvo in politično kadrovanje, za 95% vstajnikov niso noben problem, če le gre za “naše”.
Šokantno je, da je slavnostni govornik na osrednji prireditvi ob prazniku dela v prestolnici, župan, ki je osumljen korupcije in katerega poslovne metode so spravile na kant marsikatero manjše podjetje in s tem ob kruh mnogotere delavce. In katerega člani ožje in širše družine grozijo novinarjem, se pretepajo po lokalih in divjajo po cestah z dragimi avtomobili. Še bolj šokantno je, da s svojo kritiko kapitalizma požanje odobravanje množice. Le kako naj si to razlagam drugače, kot s tem, da množice nekdo usmerja. Kdo jih usmerja, seveda ni težko uganiti – mediji, sindikati in tako imenovana civilna družba.
Od Čebin do Hude jame
A zgodovina uči, da je dogajanje ljudstva le ena zgodnejših faz procesa izgradnje tisočletne ljudske republike ali cesarstva. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, kaj nas še čaka. Prva zares zla slutnja me je obšla pred dnevi, ko sem na televiziji videl prenos nastopa partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič iz dvorane v Stožicah. Presenetili sta me predvsem vse preplavljajoča rdeča barva in navdušena množica v nabito polni dvorani. Oboje namreč kaže po eni strani na izjemno močan čustven naboj, po drugi strani pa je jasno, da je to možno doseči le z zelo močnimi organizacijskimi in propagandnimi prijemi.
Pot od vznesene množice v Stožicah do Hude jame več ni tako nepredstavljivo dolga in neprehodna, kot se nam morda zdi. Ne smemo pozabiti, da smo od predstavnikov t.i. civilnodružbenih organizacij že slišali izjave o golazni, ki jo je treba odstraniti (Veno Taufer, predsednik DSP), o zveri, ki se spet plazi po naših krajih (Mitja Klavora, generalni sekretar ZZB) in o veleizdaji (Janko Veber, predsednik DZ). Izjave brez primere v zadnjih desetletjih, ki jih seveda ni obsodil nihče od sicer dežurnih varuhov strpnosti. Ker je podobno kot koruptivnost in plagiatorstvo tudi nestrpnost problem le pri političnih nasprotnikih.
Najneposrednejšo javno demonstracijo že videnega pa si je privoščil zamejski zgodovinar Jože Pirjevec, ki je s plakatom z zahtevo po odhodu ameriškega veleposlanika na sam dan upora proti okupatorju povsem nedvoumno pokazal, proti komu je bila v resnici uperjena Protiimperialistična fronta, ustanovljena tega dne pred 72 leti. Proti zahodnim demokracijam seveda, nacistični okupator je bil namreč v tistem času še Kominternin zaveznik.
Ali gre po vsem opisanem res le za paranojo?
Vir fotografije: BZFilm.com
