Prejšnji teden sem zapisal, da bo papežev obisk Libanona eden njegovih najtežjih. Nisem si pa znal predstavljati, da bo hkrati povezan s tako velikimi pričakovanji. Verjetno so gostitelji prvič po zelo dolgem času, morda sploh prvič po obiskih Janeza Pavla II. v njegovi poljski domovini, od obiska pričakovali povsem konkretne politične sadove.
Občutje velike tesnobe
Na eni strani so Benedikta XVI. v deželi ceder pozdravile po vsem, kar smo videli, precej cvetoče krščanske skupnosti. Predvsem seveda največja maronitska, ki je bila s svojim patriarchom Bešaro Butrosom Rahijem vseskozi v ospredju. Svojo pripadnost tej cerkvi so vse tri dni izpričevali tudi politiki iz obeh med seboj sicer sprtih blokov, nenazadnje s tem, ko so se med osrednjo mašo drenjali k papeževi obhajilni mizi, čeprav smo ob podobnih obiskih tam bolj vajeni običajnih vernikov. Sprega med vero in politiko je po volji francoskih tvorcev libanonske republike pač še vedno izrazitejša kot kje drugje, kar je bilo deželi v preteklosti velikokrat v prekletstvo.
Toda bližnjevzhodni kristjani so v 20. stoletju že doživljali nagle padce v prepad, ko so stoletne in celo tisočletne skupnosti izginjale tako rekoč brez sledu v zelo kratkem času. To ne velja le za številčno grško pravoslavno prebivalstvo v Istanbulu, ki ga je praktično v celoti odpihnil spor zaradi Cipra leta 1964. Tudi maroniti so po peklu državljanske vojne, med katero so se sicer najbolj zavzeto tolkli med sabo, daleč od vpliva in občutka varnosti iz prvih desetletij obstoja Libanona. Zato ni čudno, da jim je v senci arabske pomladi tesno pri srcu. In tesnobi so dali duška, v soboto mladi v svojem pozdravu Benediktu XVI., v nedeljo zelo eksplicitno njihov patriarh. Od papeža so skupaj z ostalimi bližnjevzhodnimi kristjani pričakovali, da bo pregnal sence in jih zaščitil s svojim vplivom, da bi lahko še naprej ostali tam, kjer nekateri živijo tako rekoč od antike sem.
Vse za mir in stabilnost
Patriarh Rahi se je pri tem povsem brez dlake na jeziku zavzel za ohranitev statusa quo. Ne v Libanonu, ki zaradi svoje majhnosti že dolgo ni več popoln gospodar svoje usode, ampak v Siriji in v drugih arabskih državah. Arabska pomlad je zanj, kot je povedal že večkrat prej, zgolj grožnja stabilnosti in miru. Čeprav sta oče in sin Asad Libanonu in njegovim kristjanom verjetno prizadejala največ gorja, je njuna Sirija vsaj stara znanka, s katero kristjani lahko živijo, eni s stisnjenimi zobmi, drugi z veseljem. Kar se je dalo videti v Iraku in deloma tudi v Egiptu, pa ne obeta niti česa takega.
Papež je svoje sporočilo vse do konca doziral farmacevtsko natančno. Ni skoparil s pohvalami na račun sožitja med različnimi verskimi skupnostmi v državi gostiteljici, čeprav je bilo to sožitje vse do zadnjih let podloženo z avtomobilskimi bombami, katerih žrtve so bili praviloma kristjani. Predvsem pa je – sledeč maronitskemu patriarhu – v ospredje vseskozi postavljal mir in delo zanj, saj je jasno, da lahko le ta zagotovi kristjanom na Bližnjem Vzhodu obstanek. Šele v mednarodni javnosti najbolj namenjenem nagovoru po opoldanski molitvi angelovega češčenja je postal njegov ton konkretnejši. In nisem prepričan, da je povsem odseval želje patriarha Rahija, četudi so v njem gotovo odmevale misli številnih libanonskih kristjanov. Benedikt XVI. je namreč z nenavadno ostrino pozval mednarodno skupnost in arabske države, naj se odločno lotijo zaustavljanja nasilja v Siriji in naj hkrati zagotovijo normalno življenje krščanskim manjšinam. Marsikdo bi lahko to sporočilo razumel tudi kot poziv k mednarodnemu posredovanju. Papežu in diplomaciji Svetega sedeža, navsezadnje tudi Benediktovim libanonskim gostiteljem, je gotovo jasno, da po letu in pol Asadovega obračunavanja z opozicijo poti nazaj, v status quo ante, pa naj bi si ga kdo še tako želel, ni več. Preveč je že zavoženega. Vprašanje je samo, ali se lahko bližnjevzhodni kristjani iz zavoženega položaja še izvlečejo tako, da lepi prizori iz Libanona v zadnjih treh dneh ne bodo njihov labodji spev. Papež je s svojo pogumno odločitvijo, da gre na pot kljub nevarnosti, s svojimi sporočili nedvomno zanje naredil, kar je lahko. Ali je bilo to v katerem koli oziru dovolj, ta hip ne ve nihče.
Foto: TU SŠK
