V članku V frontnih časih so linije poravnane, objavljenem v Časniku, se je dr. Tomaž Erzar pozitivno odzval na moj zapis Iz Patrie bo vstala domovina. Not.
V svojem razmišljanju je, kot ponavadi, podal vrsto zanimivih iztočnic. O marsikateri od njih bi bilo vredno razpravljati. Zaenkrat bi rad odgovoril zgolj na zadnjo točko njegovega razmišljanja, ki je sicer zgolj bežno omenjena. V njej dr. Erzar, nekoliko dvoumno, omenja potrebo po ustanovitvi nove stranke:
Nujna bo ustanovitev nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje in izredne razmere, ampak prostor ustvarjalnega dialoga brez jeze. Samo taka stranka lahko odpre prostor javnosti za mlado generacijo, ki noče prevzeti stare frontne drže, starih delitev in stare jeze in sovraštva.
Iz zapisa ni povsem jasno, ali dr. Erzar res misli na novo politično stranko – saj pravi, naj to “ne bo stranka za parlamentarne boje” – ali pojem “stranke” uporablja le v retoričnem pomenu kot novo sfero političnega udejstvovanja za mlade.
Zato naj ne zameri, če bom to pobudo vzel dobesedno, torej tako, kot jo je zelo verjetno razumela večina bralcev – kot predlog po ustanovitvi nove stranke.
Vprašanji strankarske strukture ter odnosa med civilno sfero in političnimi strankami sta temi, o kateri bom še precej pisal v prihodnje. Prav tako o osnovni poanti Erzarjevega članka, namreč o problemu “strnjenih vrst”, tj. strategijah politične homogenizacije in njihovem vplivu na javni diskurz.
Zaenkrat le kratek odziv.
Iz več razlogov načelno nasprotujem ustanavljanju novih strank – zlasti v sferi, ki smo se jo navadili imenovati desnica (dr. Erzar sam izpostavi problematičnost pojmov levica-desnica v Sloveniji, o čemer smo že pisali tudi na naši strani). Mislim, da demokracija potrebuje trdne stranke s tradicijo – samo take stranke lahko uspešno posredujejo interese civilne družbe v politične institucije in so istočasno podvržene kritiki in nadzoru s strani le-te.
Kar potrebujemo, ni nova stranka, kjer bo že spet nejasno, kdo jo ustanavlja, kdo sploh so njeni predstavniki, kakšne politike in držo lahko pričakujemo od njih. Če kaj, potrebujemo suverene, neodvisne in razvejane organizacije civilne družbe, ki bodo strankam držale ogledalo, jih držale za besedo, javno in pregledno artikulirale svoje interese in podobno.
Pri nas se na skoraj vsako novo pobudo, rojena iz civilne družbe, takoj prilepi namero po ustanavljanju nove stranke. Zato se mora vsaka nova platforma že na začetku opravičevati in razlagati, da za njeno ustanovitvijo ne stoji tovrstna namera. Na koncu pa se pogosto izkaže, da je dejansko šlo za strankarski projekt – bodisi v smislu ustanavljanja nove politične formacije ali pa v smislu, da služi interesom določene politične stranke. Oziroma, še pogosteje, interesom specifičnih lobističnih skupin, ki hočejo na netransparenten način vplivati na izvoljene predstavnike ljudstva in pri tem obiti demokratični proces.
Kar je pravzaprav hecno, ker imamo po drugi strani izjemno nezaupanje do strank. Skoraj vsakdo, ki v javnem prostoru da kaj nase, se otepa strankarske pripadnosti. Prav zabavno je gledati še najbolj zveste strankarske vojake, kako ponosno razglašajo, da nikoli niso bili člani nobene stranke – kot da bi bila to kakšna vrlina.
Še pri imenovanju novega senata KPK se je vnel ves halo, ker je njegov predsednik, pozor! – član politične stranke. Seveda, lažje je napasti nekoga, ker je član stranke, kot pa jasno povedati, da je problem v tem, katera je ta stranka, katere član je – stranka, za katero je njen predsednik javno povedal, da jo ustanavlja zato, ker ga je žena pozvala, naj “zaščiti njuna otroka”, osumljena korupcije pri poslovanju s taistim očetom … ki je med drugim tudi v postopku pred komisijo, ki jo vdaj vodi njen član. To je problem, pa še marsikaj drugega, ne pa, da uveljavlja svojo ustavno pravico po udejstvovanju v politični stranki.
Letos mineva deseta obletnica smrti Rudija Šeliga. Bil je eden redkih pri nas, ki je brez težav in s ponosom izpovedoval svojo članstvo v stranki in se tudi dejavno udejstvoval v njej, istočasno pa je ves čas ohranjal neodvisno držo kritičnega intelektualca in premišljevalca naše stvarnosti.
Danes nam ne manjka novih strank. Manjka nam Rudijev Šeligov.
Strank imamo dovolj. Kvečjemu preveč. Obnašamo se kot razvajeni otrok, ki si želi vedno novih igrač, ker se je naveličal starih.
Več lahko preberete ne portalu Kritika konzervativna.
