Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.
Skušnjave liberalizma
Liberalizem v sebi prinaša kar nekaj skušnjav celotni desnici, in sicer prav zaradi zgoraj omenjenih »vrlin«, ki pa v sebi nosijo določene inherentne probleme. Poglejmo npr. razlikovanje med državo in družbo. Takšno ločevanje je bilo do nedavnega vse prej kot problematično. Smithova grand society je namreč bila realnost, saj so bile v Smithovem času, torej pred izbruhom druge industrijske revolucije in vzponom množične družbe v poznem 19. stoletju, tradicionalne institucije, kot so ceh, Cerkev, družina in vaška skupnost, še nenačete. Prav tako je brez vsakega dvoma obstajala pluralnost lojalnosti v odnosu do subsidiarnih institucij civilne družbe, kakor jo je opisoval E. Burke: posamezne družbene sfere, od družine do širšega občestva, so namreč prevzemale nase velik del funkcij, ki jih danes opravlja država. Naj omenimo zgolj socialno varstvo, vzgojo otrok, skrb za starostnike in duhovno oskrbo. Z industrializacijo in urbanizacijo pa so te institucije izgubile velik del svoje prvotne vloge, zlasti po zaslugi vse večje individualizacije. Poleg tega pa se je zaradi trgovanja na dolge relacije, ki je s seboj prinašalo tudi uvoz cenejšega blaga, drastično zmanjšala stopnja samooskrbe na vseh ravneh, od družinske do državne.
To nam potrjuje tudi opazovanje Erika von Kuenhelt-Leddihna o odpornosti kmeta na socialistične eksperimente. Kmetje so bili (in so še vedno) po večini lastniki svoje hiše in zemlje, velik del hrane so si pridelali sami in so živeli v okolju z mnogo manjšo atomiziranostjo, kjer je še danes prisotna medsebojna povezanost. Vse to je sicer v veliki meri tesno povezano s težavnostjo kmečkega življenja, a je vseeno realnost. V takšnem okolju je »velika država« popolnoma nepotrebna in nezaželena. Poglejmo pa sedaj revnejšo urbano populacijo. Ta po večini živi v izredno individualističnem okolju in ima nično stopnjo samozadostnosti. Zato je njeno naslanjanje na aparaturo »močne države« več kot razumljivo. Sam sem sicer zagovornik vitkejše države, a kot vidimo iz današnjih razmerij med urbanim in ruralnim prebivalstvom, bi nagla uvedba vitke države za današnje prebivalstvo lahko pomenila izreden šok. Konservativcem se nam poraja drugo, veliko pomembnejše vprašanje: kako obuditi skupnost, ki jo je razvoj zadnjih stoletij močno okrnil?
Druga skušnjava liberalizma je polaganje prevelikega zaupanja v »nevidno roko trga«. Ta je, posebej preko Schumpeterove teorije kreativne destrukcije, pridobila velik del legitimnost in se jo razumeva kot nekakšen »naravni red ekonomije«. Če pa upoštevamo opazko liberalnega ekonomista Ludwiga von Misesa, da ekonomija temelji na človeškem delovanju, se moramo zavedati tudi možnosti vsakovrstnih manipulacij, npr. takšnih, ki izhajajo iz dejansko obstoječih omrežij moči. Tu je pravna država sicer sposobna marsikaj rešiti z doslednim izvajanjem zakonov, ostaja pa problematično izhodišče, ki minimizira regulatorno vlogo političnih teles in svoje upe polaga v metafizične prvine trga. Takšno razumevanje ni brez vzporednic z marksističnim konceptom razrednega boja kot gonila zgodovinskega razvoja.
Kot zadnja izmed skušnjav liberalizma pa je koncept človekove svobode. Že Sveto pismo nam omenja svobodno voljo in s tem tudi svobodo kot eno izmed lastnosti, ki jo premore človek kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi. Moramo pa se vprašati, kdaj je človek dejansko svoboden. Pri tem velja vzeti v obzir Sv. Avguština, ki nas uči, da je človek zares svoboden le tedaj, ko se odloči za dobro (saj vsi vemo, čigava dela so skušnjave). Podobno menijo tudi klasiki, po katerih je naloga politike usmerjanje človeka k dobremu. Tu pa se znajdemo na razpotju: v kolikšni meri naj družba in država prevzameta vlogo vzgoje človeka in državljana, ne da bi pri tem zdrsnila v totalitarizem? Pri čemer se je treba zavedati, da vsiljena krepost ni nikakršna krepost. A vendar je s stališča liberalizma in njegove utilitaristične etike več kot legitimno npr. prodajati pornografijo ali legalizirati droge. Tu pa se moramo vprašati, ali se s tovrstnimi »liberalizacijami« država in politika zgolj umikata iz zasebne sfere ali v resnici »potihoma« odobravata tovrstne dejavnosti.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
