Vrnimo se nekaj let nazaj in se ustavimo v Parizu. Tam je Amedy Coulibaly, Parižan, oborožen z brzostrelko, bojno puško in dvema pištolama, mrzlega januarskega dne vstopil v prodajalno s košer izdelki. Ubil je štiri ljudi in zajel več talcev; kasneje je med policijsko akcijo tudi sam umrl.
Coulibalyjev napad ni bil deležen veliko pozornosti. Zasenčil ga je poboj na uredništvu Charlie Hebdo, ki sta ga dva dni pred tem izvedla njegova sodelavca – soborca? –, brata Chérif in Saïd Kouachi. O njegovem zločinu niso pisali kolumn. Nihče ni raziskoval, kaj ga je gnalo k uboju obiskovalcev trgovine. Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom. In seveda, nikomur ni padlo na pamet, da so bile žrtve »krive« za to, da jih je Amedy Coulibaly postrelil.
Njegov zločin ni sprožil javne diskusije, in prav je tako. Nasilen napad na ljudi, ki izvajajo neko svoboščino – v tem primeru kupovanje izdelkov v skladu z lastno religiozno tradicijo –, ne sme biti povod za javno razpravo o upravičenosti te svoboščine. Nasilje ne more biti argument: lahko se mu uklonimo, pogosto smo prisiljeni priznati njegovo fizično premoč, vendar to ne pomeni, da mu bomo pripisali težo tudi v redu argumentov.
Evropska pomota
A prav to se je zgodilo po poboju dela uredništva Charlie Hebdo, ki sta ga zakrivila Coulibalyjeva sodelavca, brata Kouachi. Evropska javnost se je seveda strinjala, da je bi atentat nekaj slabega. Za trenutek ali dva smo bili »vsi« Charlie. Toda ali ni, če pomislimo bolje, satirčni časnik izzval napade? Ali niso pisci in karikaturisti sistematično smešili francoskih muslimanov, ali niso profanizirali njihovega preroka, njihovega boga? Zakonodaje evropskih držav prepovedujejo blatenje dobrega imena posameznikov. Mar ne bi bilo smiselno – z ozirom na to, kaj je izzval Charlie Hebdo –, če bi to prepoved razširili tudi na blatenje dobrega imena družbenih skupin, na svetoskrunstvo?
Ta vprašanja so si zastavljali mnogi Evropejci. Celo papež je pripomnil (v nepričakovanem obratu Lk 14,26 in Mt 5,39): »Če bi mi kdo užalil mater, bi ga udaril«. Toda pozabili so, da Charlie Hebdo ni bil edina tarča terorističnih napadov. Napad, ki so ga v sekvenci nekaj dni izvedli brata Kouachi in Amedy Coulibaly, ni bil napad na svobodo govora. Storilci so izbrali dve tarči, uredništvo satiričnega časnika in trgovino s pretežno judovskimi obiskovalci, v katerih so prepoznali primera – vendar nič več kot primera – domnevnih sovražnikov islamske vere.
Lahko bi streljali na ameriško veleposlaništvo. Lahko bi napadli sedež stranke Front National, analogno Andersu B. Breiviku, ki se je leta 2011 odločil, da je za domnevno stisko njegovega naroda odgovoren pomladek norveške Laburstične stranke. Toda izbrali so Charlie Hebdo in Coulibaly je, dva dni kasneje, sam ali po predhodnem dogovoru z bratoma Kouachi, izbral košer trgovino. Poljubni, naključni izbiri: navsezadnje so tarče terorističnih napadov vselej arbitrarne.
Če torej danes razpravljamo o svobodi govora, o vprašanju, ali so avtorji Charlie Hebdo prekoračili dopustne meje javnega izražanja, tega ne počnemo zaradi motivov napadalcev, zaradi njihove domnevno prizadete religiozne občutljivosti: kajti v nasprotnem primeru bi morali tudi premisliti, ali niso Judje z obiskom košer prodajalne sami izzvali Coulibalyja. Nasprotno, poboj uredništva Charlie Hebdo je sprožil diskusijo zato, ker evropska javnost že sama po sebi – že dolgo pred napadi – ni več prepričana v dopustnost svobode javnega govora. Dvomi o tej svobodi so seveda legitimni. Toda huda napaka, znamenje absolutne nepremišljenosti evropske javnosti je v tem, da se je v razpravo o svobodi govora zapletla po uboju ljudi, ki so izvajali to svobodo.
Sovražni govor
Drug, neposrednejši razlog, zakaj te dni razpravljamo o svobodi izražanja, je ustanovitev »Sveta za odziv na sovražni govor« pri Mirovnem inštitutu. Kot je pojasnjeno na spletni strani, je namen projekta »poskus odzivanja na problem razširjenosti in sprejetosti sovražnega govora v Sloveniji«; Svet je »zastavljen kot neodvisno telo, ki se javno odziva na sovražni govor v javnosti.« Na sovražni govor se bo torej odzval z govorom, ki bo sovražni govor razkrinkal in obsodil.
Z ustanovitvijo Sveta se lahko strinjamo ali ne. Kritiziramo lahko strukturo njegovega članstva, na primer pomanjkanje predstavnikov verskih skupnosti, ali pa pozdravimo odločitev, da vključi reperja Zlatka. (Kajti rap je pogosto vir intenzivno žaljivega govora – žaljivega do žensk, etničnih manjšin, belcev, policistov ipd. – in hkrati tudi sam tarča javnega preganjanja. Zlatko je torej strokovnjak za sovražni govor ex professo.) V vsakem primeru pa mislim, da je Svet dobro izhodišče za razumevanje tega, kaj si evropska javnost predstavlja pod izrazom »sovražni govor«. Pomaga nam razumeti, pod katerimi pogoji postane javni govor nesprejemljiv za ušesa in razum sodobnega Evropejca.
Obstaja neka dobro znana, razširjena kritika pojma sovražnega govora, ki prihaja prej z desne kot liberalne strani. Subjektom, kot je pravkar ustanovljeni Svet pri Mirovnem inštitutu, se očita, da koncept sovražnega govora uporabljajo izrazito asimetrično. Prihranjen je zgolj za določene primere, le za nekatere identitete in družbene skupine: zato, pravijo kritike z desne, bi morali ta pojem opustiti. Vzemimo dva primera iz slovenske dnevne politike. Leta 2011, malo po zmagi Pozitivne Slovenije, je skrivnostni Tomaž Majer – po mnenju nekaterih Janez Janša – na spletni strani SDS zapisal, da so »trenirkarji« volili v skladu z navodili vodij svojih etničnih skupnosti. Javnost se je nemudoma vzdignila, se v solidarnosti oblekla v trenirke in, kot se spodobi, priobčila več preciznih kritik Majerjevega pisma. Toda ista javnost ob vsakih volitvah brez večjih zadržkov sprejme tezo, da katoliški volilci glasujejo po nareku iz prižnice. Gre za isto vsebino govora – neki skupini sodržavljanov se odreka zmožnost samostojne politične presoje – vendar za radikalno drugačna odziva. Majerjevo pismo je označeno za sovražni govor, eseji o naivnih katoloških volilcih za legitimno družbeno kritiko. Pojem sovražnega govora se torej uporablja nepravično, sklepajo kritiki z desne, saj je apliciran asimetrično, neuniverzalno.
Več lahko preberete na kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
