Kritika konservativna: O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

Že Rudolfov članek se je v zaključnem delu dotaknil liberalizma, oziroma – kot mu pravi sam – „libertarizma“ – ter odnosa med njim in konservativnostjo. Barbarossin članek pa je nadalje ponudil nekaj zelo zanimivih uvidov glede točk razkoraka, razhajanja ali celo nasprotstva med liberalizmom (liberalizmi) ter konservativizmom (konservativizmi). Njegova izvajanja imajo še posebno vrednost, ker nastopajo iz drugačnega izhodišča, kot smo običajno vajeni. Kot pravilno ugotavlja sam avtor, izrecno konservativnih pozicij v slovenskem javnem prostoru do sedaj tako rekoč ni bilo najti. Tiste, ki bi jih za takšne pogojno lahko označili, pa so se do sedaj te oznake otepale. Četudi tudi iskrenega liberalizma v Sloveniji manjka kot vode v puščavi, je tovrstnega diskurza (diskurza, ne pa prakse!) v intelektualno prodornejšem delu t. i. desnice v zadnjih letih kar nekaj. Barbarossa nam tako nudi predragoceno snov za razmišljanje, pri čemer pa sem primoran izraziti nestrinjanje z njegovimi glavnimi zaključki.

Še enkrat naj poudarim, da gre pri mojem zapisu le deloma za odgovor na Barbarossino razmišljanje ter predvsem za nekaj splošnih tez širšega razmisleka o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom. Na njegova izvajanja se bom tako navezoval le na nekaterih mestih in ne nujno z namenom, da bi jim oporekal. Na slednji način se pravzaprav nameravam lotiti zgolj tiste perspektive, v kateri sta liberalizem in konservativnost (konservativizem) obravnavana kot nasprotnika oziroma nekaj, kar se medsebojno izključuje – in za katero se zdi, da predstavlja temeljno podmeno Barbarossinega pisanja.

Sam bom nasprotno skušal pokazati, da sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega ter kako sta konservativizem in liberalizem lahko ne le dobra zaveznika, temveč so v kontekstu modernega Zahoda njune medsebojne razlike v marsičem celo docela zabrisane.

Liberalizem in liberalizmi, konservativnost in konservativizmi

Če želimo resno razpravljati o političnih pojmih, kakršna sta liberalizem in konservativizem, je potrebno obenem jasno povedati, o katerem liberalizmu in katerem konservativizmu želimo govoriti. Govorimo o političnih gibanjih, strankah? Govorimo o svetovnih nazorih, ideologijah? Ali govorimo o politično-filozofskih naukih? Te ravni rabe in razumevanja političnih pojmov sicer niso nepovezane, kar pa ne pomeni, da lahko eno reduciramo na drugo oziroma jih nereflektirano pomešamo med seboj.

Liberalizem je lahko marsikaj, ravno tako konservativizem. Tisto, kar z oznako „conservative“ označujejo na drugi strani Atlantika, je denimo v marsičem bliže običajnemu umevanju liberalizma na evropskem kontinentu, kot pa tisto, kar Američani dandanes imenujejo „liberalism.“ Če se po drugi strani ozremo v lastno zgodovino je bil v jeziku prevladujoče katoliške politične usmeritve „liberalec“ lahko vsakdo, kdor ni sodil pod njeno okrilje – celo komunist. Politika je pač živa stvar in zato sta raba političnih oznak in vsebina političnih pojmov vedno v veliki meri umeščeni v vsakokratni kontekst – torej pogojeni s prostorom in časom.

Potrebno pa je izpostaviti temeljno točko razlike. Medtem, ko je liberalizem prvenstveno politično-filozofski nauk, ki vsebuje nabor univerzalno veljavnih načel politične ureditve – kot so denimo omejena oblast, vladavina prava, individualna svoboda in lastnina ter enakost pred zakonom -je konservativnost prvenstveno politična drža. Drža, za katero so značilne zmernost, preudarnost, previdnost in zlasti skepsa do (prehitrih) sprememb ter do „radikalnih rešitev“. To pa ni toliko stvar politične teorije temveč gre za način pristopanja k praktičnim političnim vprašanjem.

Da ne bo pomote. Drža o kateri govorim je konservativnost in ne konservativizem. Slednjemu pri tem ne zanikam veljave v ravnini politične misli – še več, za razliko od Barbarosse menim, da lahko brez težav govorimo o konservativnih ideologijah – pri čemer pa za razliko od liberalizma ne moremo govoriti v ednini, temveč le v množini. Torej o konservativizmih.

Vsebina vsakršnega konservativizma kot ideologije, doktrine ali politične usmeritve je namreč bistveno pogojena s konkretnimi okoliščinami prostora in časa. Ti parametri definirajo samo konservativnost posameznega konservativizma, saj ima sleherna doba in sleherna politična skupnost konkretne specifike – institucije in tradicije, ki jih gre „konzervirati.“ Nekoč je bila to lahko pravica suverena do vladanja „po božji milosti,“ dandanes je to lahko demokracija. Enkrat je bilo za konservativce lahko ključno upiranje homogenizacijskim težnjem nacionalizmov, zopet drugič pa bo konservativna obramba obstoječih institucij in tradicij lahko slonela na odločilno nacionalni podlagi.

Posamezni liberalizmi – torej posamezna naziranja, ideologije, doktrine, programi in slednjič seveda tudi gibanja – so sicer seveda ravno tako močno odvisni od konteksta, toda ne popolnoma in predvsem ne v svojem idejnem bistvu. Njihovo liberalnost določa namreč prvenstveno zavezanost liberalnemu filozofskemu nauku – to je liberalnim načelom političnega reda, ki so zastavljena univerzalno. Zato je o liberalizmu moč govoriti tudi v ednini, o konservativizmih pa zgolj v množini. Povedano krajše – o tem kdo je (bil) konservativec, je mogoče presojati le znotraj posameznega konteksta, o tem kdo je liberalec, pa tudi na abstraktni ravni z normativnega gledišča političnih načel.

Liberalizem kot politični nauk

Na tem mestu naj se na kratko dotaknem „desnega naprednjaštva“ oziroma „libertarizma“ kot konservativnega zaveznika, o čemer je pisal Rudolf. Vsaj za evropski kontekst se mi bolj primerno zdi govoriti preprosto o „liberalizmu“ ali vsaj „desnemu liberalizmu.“ Libertarizem je namreč našemu prostoru dokaj tuj pojem, pri čemer se ga v naši politični govorici največkrat povezuje z raznimi anarhizmi, medtem ko gre pri liberalizmu za dobro usidrano oznako za zagovornike individualne svobode v mejah obče veljavnega prava. Sploh pa se je v ameriškem kontekstu pojavila sama potreba po kategoriji „libertarian“ prav zaradi specifične rabe oznake „liberal,“ ki se tam tudi dejansko še vedno uporablja kot nasprotje „conservative.“

Liberalizem je uveljavljen pojem in politična oznaka s častitljivo zgodovino, trdno umeščena v našo politično govorico, pri čemer gre za mnogo bogatejši politični pojem od libertarizma, pri katerem je vse idejno bogastvo in širina liberalizma reducirano na abstraktno načelo svobode. Svoboda je brez dvoma osrednja liberalna vrednota ter izhodišče iz katerega liberalizem motri in ocenjuje državo, politično ureditev ter zakonodajo. Ni pa to izključna in edina vrednota liberalcev. Še manj pa edini moralni temelj političnega liberalizma.

Vsaj enako, če ne še bolj, je za liberalizem pomembna ideja enakosti. In sicer kot moralna enakost vseh človeških bitij, ne glede na rojstvo, „kri“ ali podedovani status. Iz tega izhaja tudi prepoved privilegijev za katerokoli družbeno skupino oziroma zahteva po enakosti pred zakonom. Enakost in svoboda kot dve temeljni liberalni ideji sta tako pravzaprav neločljivo povezani, saj gre pri enakosti prvenstveno za „enakost v svobodi.“

Liberalizem je namreč neločljivo povezan s pluralizmom. Pluralizmom vrednot, pluralizmom idej, pluralizmom „prvih načel.“ Temu je tako vsaj iz dveh poglavitnih razlogov. Prvi razlog je, da liberalni politični nauk sprejema dejstvo pluralne družbe in narekuje nevtralnost politične oblasti, ki mora dopuščati ter braniti takšen pluralizem. Drugi, s tem ne nepovezan razlog pa ta, da so razlike med samimi liberalci – tj. zagovorniki liberalnih načel političnega reda – kar se tiče moralnih in drugih nazorov lahko zelo velike. Kar jih združuje, je zavedanje, da v razviti, svobodni, odprti družbi lahko mirno sobivajo medsebojno zelo različni ljudje. Za takšno sobivanje pa je ključno upoštevanje nekaterih skupnih pravil, ne pa denimo zahajanje v isto cerkev.

Konec koncev pa takšno pluralnost ne le dopušča, temveč celo zapoveduje tudi tista specifična „liberalnost,“ ki je nekoč predstavljala eno izmed temeljnih duhovnih usmeritev na Slovenskem – kjer so liberalne politične tradicije sicer bile vedno zelo šibke – to je svobodomiselstvo. Svobodomiseln svetovni nazor se je zgodovinsko namreč formiral ravno v nasprotju z religiozno dogmo, pri čemer se je hkrati trudil upirati tudi novim dogmam (denimo marksistični).

Etika liberalcev tako ni „utilitaristična,“ kot trdi Barbarossa, temveč kvečjemu „pluralistična.“ Politični liberalci so lahko zavezani različnim etičnim sistemom in pogledom, pa tudi sama liberalna politična filozofija se lahko utemeljuje na različnih moralno-filozofskih predpostavkah. Tudi utilitarističnih. Pri čemer je potrebno dodati, da je med (klasičnim) liberalizmom in utilitarizmom običajno več antipatije kot pa naklonjenosti. Utilitarizem namreč na piedestal političnega delovanja postavlja Korist in Srečo oziroma Blaginjo, pojmovane v smislu „družbenih ciljev,“ liberalizem pa presojo o tem, kaj je koristno in katere so najboljše poti iskanja sreče raje prepušča posameznikom.

Še enkrat naj poudarim, da je liberalizem politični nauk in torej zadeva vprašanja države in politične oblasti, zlasti meja njune legitimne pristojnosti. Njegova osrednja načela in vrednote so vladavina prava, omejena, deljena in nevtralna oblast, ustavnost, toleranca, enakost pred zakonom in – da ne bi slučajno pozabili – individualna svoboda. Kar seveda vključuje tudi svobodo v ekonomski sferi. Kljub temu, da se je – zlasti v srednjeevropskem prostoru – zgodovinsko pojavljal tudi v takšnih jezikovnih kombinacijah, liberalizem tako ni nek moralni nauk, ki bi konkuriral oziroma nasprotoval drugim moralnim naukom, denimo cerkvenemu. Tudi kot izključno politični nauk liberalizem ne stremi k uveljavljanju enega tipa morale nad drugimi. Je pa vsekakor nasproten tistim političnim stremljenjem, ki bi želela s sredstvi politične prisile eno moralno vizijo postaviti nad vse ostale.

Individualna svoboda, ki naj jo po liberalnem nauku preko zakonodaje varuje država, je prvenstveno in v največji meri zgolj „negativna“ – v smislu odsotnosti prisile oziroma zagotovitve sfere prostega delovanja. Kot pravilno opaža tudi Barbarossa, na takšen način svoboden posameznik, še ni nujno tudi notranje svoboden oziroma avtonomen. Toda zadeve duha niso zadeve politike. Liberalizem zato ljudi ne sili, naj bodo svobodni, temveč jim pušča tudi svobodo biti nesvoboden.

Več lahko preberete na Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.