Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom (glej povezavo) navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.
Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.
Sam bom nasprotno skušal pokazati, da zadeva ni tako zelo preprosta, kot se morebiti zdi. Če v mejah dopustne mere posploševanja sicer še lahko rečemo, da je „konservativno“ stališče tisto, ki nasprotuje spremembi družinske zakonodaje, pa obratnega ne moremo trditi za „liberalno.“ Politična načela liberalizma namreč v ničemer ne predpisujejo vsebinskega opredeljevanja v vprašanjih, ki zadevajo življenjske stile ljudi, specifične moralne predstave ter pomen družbenih institucij in pojmov.
Preden preidem h glavnemu problemu naj se na kratko pomudim pri nekaterih splošnih vidikih liberalizma, ki sem jih sicer že obravnaval v prejšnjih prispevkih, a jih velja znova poudariti zavoljo jasnejšega pristopanja k problemu
Liberalizem in odnos do družbenih in kulturnih vprašanj
Za začetek naj bo vnovič poudarjeno: liberalizma ne gre kar na splošno enačiti s težnjo po kakršnihkoli družbenih spremembah, zlasti ne radikalnih in zlasti ne takšnih, pri katerih kot njihov temeljni vzvod nastopa državna prisila. Biti liberalec zato ne pomeni nujno tudi biti „naprednjak“ (v smislu antikonservativnosti) in še posebej ne pri kulturnih vprašanjih. Tako kot tudi konservativnost ne implicira nujno antiliberalnih političnih stališč, politični liberalizem v ničemer ne implicira „progresivističnih.“ Pristaš liberalnih načel politične ureditve je lahko ne le v svoji politični drži, temveč tudi v svojih družbenih nazorih konservativen. Lahko pa seveda tudi ni.
Nekdo, ki je politično trdno zavezan liberalnim načelom, je tako denimo lahko osebno globoko prepričan, da so določeni, t. i. „tradicionalni“ načini življenja boljši od drugih, t. i. „alternativnih“ in bo takšno mnenje morda tudi zagovarjal v okviru svobodne izmenjave mnenj v javni debati. Kar ga naredi liberalca, je , da mu je svoboda drugega do izbire življenjskega sloga po lastni vesti in prepričanjih svetejša od lastnih predstav o dobrem življenju. V političnem delovanju in mišljenju se bo tako ustavil pred vsiljevanjem svojih nazorov drugim. Svoboda mu bo pomembnejša od družbenega perfekcionizma in tudi težnje po „varnosti.“
Za preprost, a nazoren primer nam tu lahko služi francoski satirični časopis Charlie Hebdo, nedavno žrtev strašnega terorističnega napada in zatem predmet številnih debat o svobodi izražanja.
V slednjem oziru je za liberalca je v zadeva povsem nedvoumna in to ne glede na to, kaj sicer osebni meni o karikaturah, ki jih objavlja omenjeni list. Te se mu lahko zde neumne, neokusne, nekulturne, žaljive, morda celo prezira vredne. Zavedal se bo tudi tveganja reakcij, ki jih takšne karikature lahko vzpodbudijo pri nekaterih, civilizacijsko manj prilagojenih osebkih. A edino kar v danem primeru narekuje privrženost liberalnim načelom, je načelno nasprotovanje kakršnikoli cenzuri. Svoboda, če naj bo resnična, pač vključuje tudi svobodo biti neumen in neokusen. Poleg tega je vsaka prava svoboda nujno povezana z določeno mero tveganja.
Privrženost liberalnim političnim načelom tako tudi v ničemer ne implicira pozitivnega ali negativnega odnosa do tradicionalnih praks in institucij. Zato je zmotno imenovati „liberalno“ tisto usmeritev, ki si prizadeva „dekonstruirati“ ali celo odpraviti tradicije in družbeno moralo ter jih nadomestiti z raznimi sterilnimi ideološkimi konstrukti (ali pa popolnim moralnim vakumom). Nekaterim izmed tistih, ki se prištevajo k liberalcem, so takšne težnje sicer nedvomno blizu. Nikakor pa ne vsem in – kar je najpomembneje – ne zaradi privrženosti liberalnim načelom.
Liberalizem in načelo omejene oblasti
Če malce strnemo in posplošimo, je osrednji liberalni postulat – tisto kar povezuje liberalce različnih vej – načelo omejene oblasti (limited government). Liberalci se strinjajo, da politična oblast ne sme biti absolutna in da mora biti omejena z obče veljavnim pravom. Slednje pa – ne glede na siceršnje razlike v pravnih tradicijah in filozofijah – mora biti splošno, jasno in enako veljavno za vse. Pri čemer velja splošno načelo individualne svobode, ki naj bo zamejena s svobodo drugega. Osnovni smoter prava je tako preprečevanje konfliktov ter zagotavljanje največje možne mere individualne svobode.
Najpomembnejši nasledek omejene oblasti – lahko bi dejali celo njen temeljni smoter – je, da obstajajo sfere, v katere politično odločanje in posegi politične oblasti nimajo vstopa. Kot tudi teme in vprašanja, ki nikdar ne smejo postati predmet političnega odločanja. Polje političnega mora torej biti zamejeno. Na kratko: z liberalnega vidika je mnogo pomembneje o čem se sploh sme odločati, kaj sploh sme postati politično vprašanje, kot pa to, kako pri določenih vprašanjih odločiti.
Z zamejitvijo polja političnega na nujno oziroma smotrno mero, se hkrati tudi razmeji politično sfero (državo) od družbene, ki ni identična državi, ji je predhodna in – kar je najpomembneje – je avtonomna. Javna oblast sicer posega v družbeno sfero in jo v določenih segmentih regulira. A to počne le v omejenem obsegu in predvsem v tistih ozirih, kjer gre za zaščito svobode in lastnine posameznikov oziroma čimbolj nekonfliktno delovanje družbe. Predvsem v slednji točki pa tudi prihaja do razhajanj med liberalci različnih usmeritev, ki dopusten obseg in način državnega poseganja v družbo različno definirajo in utemeljujejo. Posebej velja v tej zvezi omeniti tudi pomen meje med javnim in zasebnim. Kljub vsem razlikam, ki so resnično velike, pa je potrebno poudariti, da vse veje liberalizma ohranjajo ločnico med državo in družbo ter poudarjajo avtonomnost slednje.
Liberalizem in vprašanje pravic
S tem je seveda povezano tudi vprašanje same svobode. Ali je za njeno ubranitev bistvena odsotnost poseganja oblasti, kot bi dejali anarhisti oziroma njena omejitev na najmanjšo možno mero, kot menijo libertarci? Ali pa je aktivna vloga državne oblasti s pomočjo pozitivne zakonodaje ravno ključno za resnično zagotovitev svobode, kot menijo zlasti levi liberalci?
Kar nas privede do vprašanja pravic. Obravnava tega koncepta pogosto predstavlja izrazito točko trenja med liberalizmom in konservativizmi. Istočasno pa je to tudi eden od notranjih izzivov liberalizma samega, saj gre navsezadnje za eno izmed temeljnih točk nesoglasja med klasičnimi in konservativnimi liberalci ter libertarci na eni ter „levimi“ oziroma t. i. socialnimi liberalci na drugi. Pa tudi med slednjimi obstajajo izrazite nianse v razumevanju tega, kaj naj bi koncept pravic vključeval in kakšne so lahko njihove praktične implikacije.
To je namreč področje, kjer individualna svoboda ni vezana le na zahtevo po odsotnosti državne prisile, temveč je – nasprotno – ta lahko celo zaželjena zaradi zaščite pravic posameznika. Kar ima lahko mnogo implikacij, tako na načelni kot na praktični ravni, ki so problematične tako za mnoge konservativce, kot tudi mnoge liberalce. Za prve morda v večji meri zaradi upadanja moči in veljave (mikro-)skupnosti znotraj družbe, za druge zaradi potencialnega večanja pristojnosti državne oblasti in širjenja njenega aparata.
Klasični liberalizem je do koncepta pravic pretežno skeptičen. Predpostavka (negativno definirane) svobode posameznika pravzaprav zanika potrebo po pozitivno definiranih pravicah, hkrati pa je njihova pozitivna definiranost lahko celo v konfliktu z načelom splošnega prava. Le-to naj bi večidel sestojilo iz prepovedi določenih ravnanj in s tem zamejevalo ter hkrati ščitilo polje individualne svobode v smislu odsotnosti prisile. Svoboda posameznika že obstaja pred državo in ni podeljena s strani suverena v obliki nekakšnega seznama „pravic in svoboščin.“ Naloga oblasti je varovati že obstoječo svobodo in omogočati so-bivanje, ne pa posebej predpisovati, kaj se sme. Dovoljeno je vse, kar ni izrecno prepovedano in ne obratno.
S strogo načelnega gledišča se zato lahko zdi sporno sploh govoriti o pravicah državljanov. Akt kodifikacije oziroma razglasitve teh pravic s strani politične oblasti se namreč lahko razume kot akt podelitve, ne pa zgolj simbolične potrditve nečesa, kar ljudem pripada že z njihovim rojstvom in ne glede na obstoj ali neobstoj države. Iz takšnega načelnega razloga je denimo Bill of Rights v ustavo ZDA bil vključen po dolgotrajnih in burnih prerekanjih šele leta 1791, cela štiri leta po sprejetju ustave.
Vemo, da je v vseh zahodnih pravnih ureditvah prišlo do kodifikacije vsaj nekaterih temeljnih državljanskih pravic in svoboščin, kar lahko povežemo predvsem z zgodovinskimi okoliščinami. Z vidika klasično liberalnih načel je takšna kodifikacija sekundarna, saj gre le za določene posebej posvečene vidike človeške svobode in dostojanstva, ki pa izhajajo že iz njegove naravne svobode. Te vidike se posebej poudari in artikulira v obliki pravic človeka in državljana, ker si zaslužijo posebno skrb in upoštevanje državne oblasti. Ne pa morda zato, ker bi slednja te pravice ljudem milostno podelila.
Na tem mestu se že dotikamo povezanega problema širine koncepta pravic in s tem tudi mnogih danes aktualnih političnih vprašanj. Kljub temeljni skepsi do samega koncepta, tudi klasični liberalci vsaj v praksi priznavajo velik pomen človekovim in državljanskim pravicam. Bistveno nesoglasje med njimi ter „socialnimi“ liberalci, kot tudi raznimi variantami slednjih, se pojavi, ko je potrebno določiti obseg vidikov, ki jih lahko zajame pojem pravic.
Najjasneje se to izrazi na polju t. i. „socialnih pravic.“ Te namreč ne zadevajo najbolj posvečenih vidikov človekove svobode in dostojanstva, ki veljajo vselej in ne glede na obstoj države. Ravno tako pri njih ne gre za politične pravice, ki posameznika opolnomočijo za državljana. Najpogosteje „socialne pravice“ izražajo upravičenost do določenih dobrin. V kolikor so formulirane univerzalno kot prave pravice, pogosto v večji meri izražajo želje in politične cilje kot pa pravice (Primer: „vsi imajo pravico do zastonj zdravstva“).
V praksi pa se te „socialne pravice“ dejansko največkrat udejanjajo kot privilegiji oziroma upravičenosti (entitlements), vezane na določen „status.“ Človekova pravica do ugovora vesti tako velja za vse ljudi, ne glede na njihov „status,“ „soialna pravica“ do kritja zdravstvenega zavarovanja iz javnih sredstev pa le za nekatere (pri čemer je največkrat ključna individualna presoja socialnih služb in ne zakon).
S širitvijo koncepta pravic so povezani veliki problemi. Eno je namreč postulirati, da ima vsako človeško bitje pravico do telesne in osebne integritete, ugovora vesti ali pa pravičnega sojenja pod enakimi pogoji. Nekaj drugega pa denimo razglasiti, da ima vsakdo pravico do zaposlitve v skladu z doseženo stopnjo izobrazbe, ali pa pravico do določenega „adekvatnega“ materialnega standarda. Gre za ekstremne, a hkrati realne primere, ki razodevajo, kako široko je mogoče raztegniti pojem pravic – in ga s tem pogosto tudi razvrednotiti.
Problem pa ne zadeva več le t. i. „socialnih pravic,“ ki so tako ali tako povečini bliže konceptu privilegijev kot pa pravic svobodnih državljanov, temveč vedno bolj tudi univerzalistični diskurz človekovih pravic. Tisto, kar naj bi bilo najbolj posvečeno, postaja predmet trivializacije in profanizacije, ki pogosto ne temelji več na drugem, kot popolni poljubnosti. Kot je na tem portalu v svojem zapisu že zelo dobro utemeljeval Bonald je na delu skrajni nominalizem, ki hkrati prihaja v kontradikcijo s svojo lastno pozicijo.
In družinski zakonik?
Kaj pa družinska zakonodaja? Kakšen pristop do tega vprašanja narekujejo liberalna načela? O čem molčijo?
Najprej sta tu načeli enakosti pred zakonom ter svobode sklepanja pogodb, iz katerih jasno izhaja pravica posameznikov, ne glede na spolno usmeritev, do sklenitve uradne zveze in – glede na obstoječo ureditev – tudi uveljavljanja vseh t. i. „socialnih pravic“ iz tega naslova. Sem sodijo pravica do zdravstvenega zavarovanja po partnerju, pravica do odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravica do prejemanje pokojnine po umrlem partnerju ter vse druge pravice oziroma beneficiji, vezani na osebi, ki se nahajata v partnerskem razmerju.
V tem oziru so z vidika liberalnih načel reči povsem jasne in vsakršno odstopanje bi pomenilo nedopustno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. V tem pogledu gre zato spremembo zakonodaje vsekakor pozdraviti, saj odpravlja sistemske krivice. Ali natančneje – pozdraviti gre njen deklarirani namen ter nekatere posledice.
Pri čemer pa se postavi vprašanje, ali je primerno odpravljati takšne sistemske krivice ravno preko spreminjanja družinske zakonodaje. Takšna opcija se resda kaže kot pravilna z vidika načela splošnega in enakega prava ter v vsakem primeru bolj prikladna od dosedanje ureditve registracije istospolnih zvez preko posebnega zakona, ki je bil dejansko diskriminatoren. Zato lahko brez dvoma tudi nastopa kot prepričljiv liberalen argument.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
