Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.
Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne
Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)
Evropske misli je – v navezavi na nacistični “novi evropski red” – moč zaslediti tudi pri Leonu Rupniku, ki je leta 1943 v Slovencu nagovoril bralce: »… ustvarimo one pogoje, ki naj slovenskemu narodu v družini narodov nove Evrope zagotove obstoj in srečno bodočnost.« Če gre verjeti Vladimirju Dedijerju, bi naj Hrvatska seljačka stranka in SLS jeseni 1944 poslali v Vatikan načrt o podonavski katoliški federaciji. V njej bi naj bile: Hrvaška, Slovenija, Italija, Bavarska, Avstrija, Slovaška in Madžarska. Če to drži, so to bile pretenzije zgolj manjših skupin, saj se je v tem času npr. Miha Krek še vedno zavzemal za skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, o samostojni Sloveniji je razmišljal šele kasneje, da bi jo obvaroval pred komunizmom.(J. V. Starič: Kako su komunisti osvojili vlast: 1944.-1946. Zagreb 2006; str. 140-141)
Med drugo svetovno vojno so o prihodnji Evropi razmišljali tudi v sklopu Osvobodilne fronte. Tako je o ideji socialistične Evrope razmišljal Edvard Kocbek, Boris Ziherl pa o tesnejšem povezovanju med Slovani, predvsem s Sovjetsko zvezo. (C. Toplak: „Evropska ideja v slovenski politični misli,“ v: Teorija in praksa, št. 4/2002, str. 585). Slovenski komunisti načeloma niso hoteli razpravljati o prihodnosti Evrope oz. so se temu izogibali. Tako je znano, da se je Komunistična partija Avstrije zavzemala za povojne dobre odnose med narodi in za ustvarjanje velikega in na prostovoljni zvezi utemeljenega srednjeevropskega gospodarskega prostora. Slovenski komunisti tega niso odobravali, saj se niso hoteli spuščati v razprave o srednjeevropskem gospodarskem sistemu. (Starič,137)
V zdomstvu
Ideje o evropski integraciji so se nato po koncu druge svetovne vojne preselila v slovensko emigracijo. Tako je dr. Ludovik Puš na Prvem mednarodnem kongresu Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope leta 1953 v New Yorku, pojasnjeval strankin (SLS) dolgoročni program. »SLS je trdno prepričana ‒ in minule skušnje so jo utrdile v tem prepričanju ‒ da so narodne pravice slovenskega naroda najbolje zavarovane v svobodni zvezi z narodi Jugoslavije. Zemljepisna lega slovenskega ozemlja, kakor je, in politične ter gospodarske težnje Evrope, kakor so, tako velevajo. SLS je sedaj, kakor je bila v preteklosti, za zvezno državo narodnih enot na federativni osnovi skupno s Hrvati, Srbi in ostalimi južno slovanskimi narodi. Z njimi združeni v najbolj naravni regionalni zvezi narodov hočemo Slovenci sodelovati na celi črti za veliko večjo zvezo evropskih narodov, ki bo zedinila vse narode evropskega kontinenta v Združenih državah Evrope.« (P. R.: „Prvi mednarodni kongres Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (6) 1954, str. 44).
Leto kasneje je Ruda Jurčec objavil svojo razpravo z naslovom Združene države Evrope – pogoj za ohranitev svobode v Evropi. V zaključku razprave pravi, da sta švicarski in ameriški način vzpostavitve federacije pokazala, da se ne sme obupati nad trenutnim delom Evropskega sveta v Strasbourgu. Ob naštevanju problematike, ki spremlja nastanek »Združenih držav Evrope« je Jurčec ugotavljal: »V dogovorih za rešitev teh vprašanj bodo morale posamezne države spet odstopiti nekaj svojih suverenih pravic na korist skupnosti ‒ in tako se bo ustvarjala veriga vezi in območij, ki bodo izločene iz narodne suverenosti in predane mednarodnim ustanovam. Počasi bo nastajala federacija Združenih držav Evrope.« (R. Jurčec: „Združene države Evrope ‒ pogoj za ohranitev svobode v Evropi,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (6) 1954, str. 181-182). Vendar pa vse to naj ne bi bilo dovolj, treba bi bilo reformirati družbo. »Da bi pa mogla v Evropi nastopiti nova doba sožitja, bi bilo treba reformirati družbo in jo ustaliti na novih temeljih. Danes v velikem delu Evrope človek nič ne pomeni; nad družbo vlada vsemogočna država, iz katere vse izvira in h kateri se spet vse vrača. Človek je samo še kolesce v sistemu kolektivizma in obsojen, da bo v tem izgubil tisto, kar dela iz njega človeka: osebnost.«. Razpravo je zaključil z mislijo: »Združene države Evrope so pogoj za ohranitev svobode v Evropi, nastale pa bodo, ako jih bodo zgradili evropski narodi ‒ svobodno in enakopravno, mali in veliki.« (Jurčec, 182).
Izseljenci pa niso imeli enotnega pogleda na prihodnost Slovenije. Nace Čretnik je leta 1966 menil, da bi bila demokratična in samostojna Slovenija najboljša izbira, le-ta pa bi se neposredno vključila v Evropsko skupnost. Zanj bi to bila idealna rešitev, čeprav se je zavedal, da v danem trenutku nikjer v Evropi zanjo ni bilo zanimanja. Podobno je razmišljal tudi Pavle Verbic, ki je menil, da bi bilo najbolje dogovoriti se s Hrvati in Srbi o mirnem razdoru Jugoslavije, povezovati pa bi se morali s tistimi evropskimi narodi, ki se tudi sami borijo za svoje narodne države. („Cilji slovenske narodne politike – anketa,“ v: Zbornik Svobodne Slovenije (18) 1966, str. 256 in 309). Nasprotnega mnenja je bil Ludovik Puš, ki je menil, da bi bilo najbolje ostati v jugoslovanski državni skupnosti – bodisi federacija ali konfederacija – če pa bi prišlo do razdora, bi se samostojna Slovenija lahko vključila v evropsko zvezo »Združenih držav Evrope«. Ljubo Sirc pa je menil, da je rešitev za Slovenijo v Jugoslaviji, preko nje v Podonavju in tako dalje v Evropi. (Cilji, 286-287, 293).
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
