Stoletnica rojstva: Ljubo Sirc, žrtev komunistične represije in antikomunist

Ljubo Sirc je slovenskemu postkomunističnemu establišmentu nevaren še danes. Za naše družbeno politične delavce je sprejemljivo, da Ljubo ostane v slovenskem narodnem spominu kot ekonomist, kot ugleden liberalec, nikakor pa ne kot žrtev komunistične represije in antikomunist. Še po smrti ga želijo oropati njegove politične dimenzije.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov korektno strnjen življenjepis je na voljo na slovenski Wikipediji. Sam sem se srečal z njim junija 1993 in ostala sva v stikih skoraj do njegove smrti 1. decembra 2016. Ob stoletnici njegovega rojstva čutim dolžnost, da slovensko javnost opozorim na velikega človeka. Ljubo Sirc večine svojega življenja ni preživel v Sloveniji, je pa bila Slovenija vedno v njegovem srcu in mislih. Za poživitev spomina na Ljuba bo primeren nagovor, ki sem ga imel, ko sem v imenu družine Sirc sprejel nagrado dr. Jožeta Pučnika, ki je bila Ljubu Sircu posmrtno podeljena leta 2017.

Prijateljstvo je dvosmerna cesta. Prijatelja se vzajemno bogatita, si znova in znova prihajata nasproti, si izmenjujeta misli in poročila o osebnih doživetjih. Kar nekaj let sem potreboval, da sem se zavedel, da je Ljubo moj prijatelj.

Ko sem mu leta 1996 pomagal, da je v Sloveniji izdal knjižico Iščemo podjetnike, sva se poznala že tri leta in za nama so bile dolge ure debat. Po navadi se je pogovor začel v moji pisarni v Ljubljani. Nadaljevala sva med vožnjo v Kranj, kjer se je končal, ko sem se moral zvečer vrniti k družini v Ljubljano.

Mene je v pogovorih zanimala ekonomija kot veda. Zanimalo me je, kako Ljubo tolmači makroekonomske napovedi, kaj je potrebno za učinkovito delovanje tržnega gospodarstva, kateri ukrepi ekonomske politike delujejo in kateri ne. Ljuba je zanimalo predvsem, kaj se dogaja v slovenski politiki, za kaj se kdo izmed slovenskih političnih protagonistov zavzema. Kdo je v smislu Leninove ocene političnih sopotnikov »koristno budalo« za slovenske komuniste in kdo jim je trn v peti.

Trhli temelje gospodarske dediščine Socialistične Slovenije

Ko se oziram nazaj nimam občutka, da bi imel Ljubo nek načrt kaj želi doseči v Sloveniji. Celo o ambiciji težko govorim, je pa res, da sva se spoznala šele po njegovem fiasku s predsedniško kandidaturo. Vsaj za prvo desetletje najinega prijateljevanja se mi zdi, da je Ljubo nekako naivno upal, da če bi uspel ljudem pojasniti, da bi razumeli, kaj je dobro za rast blaginje in kaj ne (in za tako razumevanje je po njegovem dovolj že zdrava kmečka pamet), bi potem ljudje sami zahtevali ustrezne politične spremembe.

V že prej omenjeni knjižici Iščemo podjetnike je Ljubo želel opozoriti slovensko javnost na trhle temelje gospodarske dediščine Socialistične Slovenije, na potrebo po vzpostavitvi podjetnikom prijaznega administrativnega okolja ter na pomen pravne države in s tem v zvezi predvsem na varovanje lastninskih pravic.

Ko omenjam varovanje lastninskih pravic, kar je eden od temeljev delujočega tržnega gospodarstva, se spomnim okrogle mize ob Ljubovi osemdesetletnici, ki jo je Bernard Brščič organiziral na Ekonomski Fakulteti v Ljubljani. Pogovora se je udeležilo lepo število predvsem starejših profesorjev fakultete. Dogodek je potekal v lagodnem, skorajda kramljajočem vzdušju, kjer so udeleženci v glavnem laskali slavljencu, dokler ni pogovor nanesel na denacionalizacijo in varovanje lastninskih pravic. Za Ljuba je bila hitra in pravična denacionalizacija potrebni pogoj za normalizacijo gospodarstva. Za večino sodelujočih pa je bila denacionalizacija napad na dediščino socializma. To so seveda skrivali za puhlicami o novih krivicah in o nepotrebnih proračunskih stroških. Še danes ne vem, ali sta Ljubo in Bernard namerno zapeljala pogovor v smer, da se je pokazalo, kako izgleda ko »Rdeči Kmeri« s fakultete Borisa Kidriča slečejo rokavice.

Ljubo Sirc, najbolj nevaren disident

Tvegam oceno, da je slovenski komunistični režim imel Ljuba Sirca za najbolj nevarnega disidenta v tujini. UDBI oziroma Službi državne varnosti sta ga med drugimi ovajala tako znamenita špiclja kot sta Mitja Meršol in Zmago Jelinčič. Pripetljaj, da intervju z njim ni smel iziti v Novi reviji, je dobro znan. Manj pa je znano, da ga je Služba državne varnosti formalno operativno nadzorovala tik do dejanske zamenjave oblasti, še po prvih demokratičnih volitvah. Ko je Ljubo prišel konec osemdesetih let prvič v Jugoslavijo, je prišel najprej v Beograd. Tam so mu njegovi prijatelji povedali, da so od srbskih oblasti izvedeli, da je slovenska SDV zahtevala od srbske, da naj ga po prihodu v Beograd aretirajo. Ker pa je bil to že čas rastočega nezaupanja med partijskimi elitami jugoslovanskih republik, naj bi menda iz Beograda v Ljubljano sporočili:

»Aretirajte ga kar sami, saj je, kot že veste, iz Beograda namenjen v Ljubljano«.

Nekoč smo se z Ljubovo soprogu Sue in sodelavko Lisl pogovarjali, zakaj se je zdel Ljubo slovenskim komunistom tako nevaren. Ni imel nekih izjemnih organizacijskih sposobnosti. Njegovi stiki v Sloveniji so bili omejeni na peščico prijateljev, niti ni bil kdo ve kako premožen.

En razlog je gotovo, da je imel po vsem svetu veliko število uglednih prijateljev. V glavnem so bili to svobodnemu tržnemu gospodarstvu zavezani ekonomisti in liberalni politiki stare šole. A s strani teh krogov režimu ni mogla pretiti kakšna nevarnost. To so bili ugledni gospodje, akademiki, ne preveč praktični, ki za države v tranziciji niso pripravljali takega socialnega inženiringa, kot ga na primer ima George Soros.

Neizprosen in dobro argumentiran kritik ekonomske politike komunistov

Drugi razlog je, da je bil Ljubo neizprosen in dobro argumentiran kritik ekonomske politike komunistov. Slovenski in jugoslovanski komunisti so si domišljali, da imajo nek poseben nadnaravni talent za upravljanje z narodnim gospodarstvom. Sirčeva kritika, če bi se razširila med ljudmi, bi pojasnila, da nižja raven blaginje v Sloveniji v primerjavi s kapitalističnimi državami ni posledica spleta neugodnih okoliščin, v kar je poskušala državljane prepričati propaganda družbenopolitičnih delavcev, ampak rezultat partijskega obvladovanja gospodarstva. V osemdesetih letih bi bila zavest o čem takem še posebej nevarna, saj je slovenski življenjski standard spet začel bolj zaostajati za standardom v Avstriji in Italiji.

Ljubo Sirc, antikomunist

A po mojem mnenju je glavni razlog zakaj je bil Ljubo Sirc dolga leta državni sovražnik številka ena, njegov dobro argumentiran antikomunizem. Ljubo si antikomunistične politične drže ni sam izbral. Bil je žrtev komunistične policijske države in priča nenasitni sli slovenskih komunistov po oblasti. Svoj antikomunizem je izpričeval na nenavadno prijazen, lahko bi rekli prikupen način, kar je bilo še posebej nevarno. In tudi v obdobju samostojne Slovenije je bil živa priča dvoličnosti in sprenevedanja novo pečenih demokratov in humanistov od nekdanjega šefa partije Kučana do novodobnih apologetov komunističnega režima. Tako ni čudno, da kronist dominacije slovenskih komunistov v obdobju po prvih demokratičnih volitvah, Zdenko Roter, v svoji knjigi obžaluje v zvezi s Sircem zgolj to, da je Ljubo Sirc tako zadrt antikomunist. Bolje bi bilo, če bi obžaloval, da so ga njegovi pajdaši obsodili na smrt, zaprli za sedem let in sabotirali njegovo uveljavitev v domovini.

Ljubo Sirc je slovenskemu postkomunističnemu establišmentu nevaren še danes. Za naše družbeno politične delavce je sprejemljivo, da Ljubo ostane v slovenskem narodnem spominu kot ekonomist, kot ugleden liberalec, nikakor pa ne kot žrtev komunistične represije in antikomunist. Še po smrti ga želijo oropati njegove politične dimenzije.

Ko vrednotim skoraj četrt stoletja prijateljevanja z Ljubom, ugotovim, da sem v tem odnosu več prejemal kot dajal. To me zavezuje, k ohranjanju spomina na Ljuba Sirca kot na plemenito osebnost v vseh njegovih dimenzijah. Ljubo kot ekonomist, kot politik – klasični liberalec in antikomunist ter Ljubo kot ljubeč družinski človek. Ko je Ljubo prišel v Slovenijo si je kot svoje politično geslo zadal: “Izključiti iz politike laži, umore in ropanje”. Žal bo minilo še kar nekaj časa, preden se nam bo to v Sloveniji v celoti izpolnilo.