Sulpicij Sever, učenec sv. Martina (316–397), je svojega učitelja zelo cenil in občudoval, zato je popisal njegovo življenje in delo. Osrednji stavek tega besedila je zapis Martinovega videnja v nočnih sanjah. Med spanjem je Martin slišal Jezusov glas: »Ogrnil si me s plaščem, a še vedno si katehumen.« Iz tega Jezusovega sporočila v videnju je Martin razbral dvoje: prvič, Jezusovo pohvalo, ker je polovico svojega plašča daroval siromaku; drugič, Jezusovo kritiko, ker je bil Martin že več let katehumen, vendar je s krstom odlašal. Po tem videnju je Martin nemudoma zapustil vojaško službo, ki mu je zagotavljala visoke dohodke, ugleden status, veteransko pokojnino in se dal krstiti.
Šele po tem videnju je Martin dojel, kako pomemben je krst. V velik pomen krsta ne dvomimo, vprašanje pa je, ali njegov pomen res razumemo. Zato, da bi laže vstopili v skrivnost krsta, se vrnimo k sv. Martinu in k razmeram v katerih je deloval.
Vsi, ki ste bili v Rimu, se gotovo spomnite velikih panojev, ki so pritrjeni na zunanji strani Rimskega Foruma, ob ulici Via Dei Fori Imperiali. Na njih je prikazana širitev rimskega imperija od ustanovitve leta 753 pred Kristusom do propada leta 476. Belina označuje ozemlja, ki so bila podrejena imperiju, črna barva pa neosvojene pokrajine. Vse dežele, ki so bile na desnem bregu reke Ren, ki teče iz Švice skozi Porurje proti Roterdamu, so pobarvane črno; črnina je tudi na ozemljih severno od Donave. V črnini so torej ozemlja številnih germanskih ljudstev. Rimske legije so večkrat prestopile Ren in Donavo, vendar so jih germanska ljudstva vedno potisnila nazaj. Rimljani si Germanije, črnine, kljub številnim poskusom niso nikoli podredili. Zato Rimljani v Germaniji vzhodno od Rena in Severno od Donave nikoli niso ustanovili nobene province, ki bi uveljavila njihovo oblast. In prav germanska ljudstva, ki so skozi stoletja vdirala iz črnine, iz Germanije, so imperij tudi zlomila in si ga skozi stoletja po kosih razdelila.
Sv. Martin je bil doma iz rimske province Panonije, južno od Donave, kot škof pa je deloval v Galiji, v mestu Tours. V Jezusovem namigu sv. Martinu naj končno sprejme krst, se tudi za nas skriva vprašanje: zakaj nam je krst, ko se začne naša bitna povezanost z Jezusom, ko postanemo kot mladika odvisni od trte, sploh potreben? Ali drugače: zakaj je Jezus sploh prišel na svet in nam omogočil, da se s krstom vcepimo vanj?
Gotovo znamo vsi skrpati povsem prepričljiv odgovor in reči: Jezus je prišel zato, da bi nas reši greha in smrti. Toda bodimo iskreni: prvič, ali mi res vemo, kaj to dejansko pomeni, in drugič, koga ta razlaga sploh zanima? Namreč danes, ko govorimo o postreligiozni družbi, ko greh ni relevantna kategorija, ki bi imela kakršno koli mesto v sodobnem šolstvu, pri vzgoji v javnih ustanovah, v osebnem življenju večine ljudi, v umetnosti, predvsem pa v terapiji, psihologiji, psihiatriji, svetovanju v osebnih krizah, zakonskih težavah, odpravljanju različnih zasvojenosti itd. V odrešenje od smrti pa večina itak ne verjame; tako kažejo religijske raziskave.
Zato vprašanje zastavimo drugače: ali res obstaja kak problem, ki bi nas ugonobil, če ne bi bilo Jezusa in krsta, ki bi nas povezal z njim? Ali pa so vsi naši problemi taki, da jih lahko povsem zadovoljivo rešujemo tudi brez Jezusa?
Na vprašanje, kdo je za nas Kristus, si lahko dobro odgovorimo le, če vemo, kaj je naš temeljni problem; to pa lahko vemo le, če uvidimo, kdo smo mi sami. Toda kdo ima jasno sliko o sebi? V nadaljevanju bomo videli, da imamo s tem vedno težave. Kajti vsakega izmed nas določa belina, znani in razumljiv del našega bivanja na eni strani, in Germanija, temni del, ki ga vse življenje skušamo razumeti in si ga podrediti na drugi strani; kar pa nam nikoli ne uspe, kot Rimljanom ni uspelo osvojiti Germanije. In če ne vemo, kdo pravzaprav smo, kako naj potem vemo, ali je Kristus res naš edini odrešenik? Zelo zapleteno, vendar ne umetno, temveč dejansko.
Mnenja o tem, kaj je naš temeljni problem in kdo nam ga lahko pomaga rešiti, so od nekdaj zelo različna. John Locke, angleški filozof, 1632–1704, je nekoč rekel, da se rodimo kot nepopisan list, tabula rasa. Ni priznal, oziroma je spregledal temno stran našega bitja. Ni videl Germanije. Hotel je reči, da lahko dobra vzgoja in dobra družba iz nas naredita dobre ljudi. Zato je dovolj, da iznajdemo recept za dobro vzgojo in najdemo pot do dobrih in pravični družbenih razmer. Toda Locke se ni zavedal, da je njegova vizija v začaranem krogu. Kajti kako naj ljudje, ki imamo brezkončne probleme sami s seboj, nekega dne naredimo idealno vzgojo, in kako naj ljudje, ki smo polni vsakršne zmede, naredimo dobro družbo. Lockova pot ne vodi nikamor. Imela pa je, in ima še sedaj, velik vpliv. Vsa sodobna permisivna vzgoja temelji na Lockovem ignoriranju resnice, da je vsak naš otrok, ki ga vzgajamo, tako beli angelček kot temna zverinica, ki jo ženejo nikoli razumljive notranje sile.
Bolj prodorno sta razmišljala Sigmund Freud (1856–1939) in za njim Jacques Lacan (1901–1981). Moža sta ugotovila, da smo ljudje sami sebi za vedno nepregledni. Naš jaz je nekaj imaginarnega, se pravi umišljenega, dozdevnega, neresničnega, se pravi vedno nekaj popolnoma drugega, kot se posreduje naši misli. Ljudje o sebi nikoli ne moremo jasno povedati, kdo smo, pa naj o tem premišljujemo do konca življenja. Zato pravi Freud: »Jaz je duševna bolezen človeškega bitja.« Freud ima v veliki meri prav, kajti vsak od nas se kdaj vpraša, ali stvari sploh prav zaznava, ali smo v resnici normalni, ali pa samo mislimo, da smo normalni. Ali drugače: to, kar naj bi bil jaz, kar naj bi nam bilo doumljivo o nas samih, je v resnici nekaj nezavednega, ki kliče k povratku v Ono, v nek popolnoma skrivnostni Ono, ki govori v Nezavednem, v Germaniji, ki pokriva velik del našega bitja. Ki niti ni tako globoko v nas, kot je popolnoma nedostopen naši zavesti. Naša samstvenost, namreč to, kar smo, ostaja za vedno nereflektirano, ne dojeto, nedostopno naši misli. To, da nismo razumljivi niti sebi, pravi Lacan, nas dela nesvobodne. In ima prav, saj nikoli ne vemo, kdaj nas bo kaj spravilo s tira, saj je včasih dovolj en sam neprijazen pogled, pa smo zamorjeni, užaljeni, agresivni, samouničevalni, izgubimo samozavest in zaupanje vase. In potem, pravi Lacan, se lotevamo samoosvobajanja, in se pri tem vdajamo varljivemu upanju, da se bomo nekoč vendarle vzeli v roke, se samoanalizirali in postali gospodarji samega sebe. Kot metodo, ki vodi k samoosvoboditvi, je Freud iznašel prihoanalizo. Jung, Adler in drugi so se od njega oddaljili in uveljavili druge metode.
Kristjani temu nerazumljivemu jazu, ali nedoumljivemu onemu, temni Germaniji v nas – ki je brezno iracionalnosti našega govorjenja in reakcij in vzrok za neštete težave, ki jih imamo drug z drugim – pravimo greh, ki latentno prebiva v nas. Ljudje se rodimo prežeti z grehom: z napuhom, nevoščljivostjo, nečistostjo, požrešnostjo, lakomnostjo, jezo, lenobo. Sv. Pavel je jasen: kakšna tabula rasa, noben angel ne prebiva v nas ali v naših dojenčkih, ampak vse to, kar smo našteli. Greh je, ki prebiva v meni, v Pavlu, in jaz ubogi človek, kdo me bo rešil tega pekla, namreč vseh posledic, vseh neumnosti, ki jih delamo, ker nas obvladujejo pohlep, lenoba, laž, spolnost (prim.: Rim 7) itd.
Še preden zavestno kaj naredimo iz napuha, smo že prežeti z njim. Naš ego je mesen, utelešen greh; greh latentno prebiva v vsaki celici našega bitja, in je vzrok za vse zlo, ki se odvija v nas, v družinah, v politiki, umetnosti in povsod drugod. Pavel si ni delal utvar, da ne mi sami ne katera koli metoda nima moči nad temo, ki tiči v nas, v našem mesu. Nobene sile ni ne v nas ne v svetu, ki bi lahko zavladala temni strani našega bitja, Germaniji v nas. Zato sv. Pavel vse stavi na krst, na rojstvo iz Duha, na prerojenje iz milosti, na kar je Kristus v sanjah spomnil sv. Martina. Da pride po krstu nad nas moč Kristusa, ki je premagal greh in smrt. Kristus je edini »poveljnik«, ki lahko prodre v temno stran našega bitja, v brezno greha v nas, v Germanijo našega uma, čustev in telesa, in si jo podredi. Zato tudi oznanjamo, da v nikomer drugem ni rešitve. Oznanjevanju Kristusa, tistega, s katerim si lahko podredimo Germanijo v nas, je sv. Martin posvetil vse svoje moči.
Kaj je torej treba danes povedati ljudem? Dvoje! Prvič, da je objeti Kristusov križ edina pedagogika, edina metoda, ki zares globinsko poseže v naše grešno meso, v naša neobrzdana in kaotična čustva in z iracionalnostjo prestreljeno pamet. Mi in vsa sodobna vzgoja pa otroke dajemo v vato. Narobe svet. In drugič, vse je milost, na križevem potu nismo sami, z nami sta Jezusu in Marija. Zato stokrat in še večkrat na dan recimo: »Gospod, usmili se me; daj mi pravo besedo, potrpljenje, odpuščanje. … Marija izprosi mi veselje …« In po vsaki prošnji za pomoč, bomo čutili olajšanje, zato bo stotim prošnjam sledilo stokratno slavljenje in zahvaljevanje. Amen
Pripis uredništvo: Besedilo je bilo pripravljen kot nedeljska homilija v Šmartnem ob Savi na Martinovo nedeljo, 16. novembra 2014.
Uporabljena literatura:
Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva Družba 1996, str. 346–402.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
