Kralji na Betajnovi

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Cirkus slovenske politike se nadaljuje. Obljubljena je bila osvežitev, obljubljeni so bili novi politični obrazi, obljubljen je bil nek nov začetek. Kar smo pa gledali prejšnji konec tedna, je bila spet samo pregreta juha slovenske bolestno ambiciozne in nesposobne politike. Dva dogodka sta odločilno vplivala na razvoj politične slike povolilne Slovenije. Oba sta bila prepletena, oba sta se izrodila v farso. In v tej farsi starih oblastnikov je najverjetnejši novi mandatar Miro Cerar (p) ostal še najbolj pozitiven lik. S tem, da v bistvu ni storil ničesar. In to veliko pove.

Predzgodba farse

Zgodba je seveda šla skozi kadrovska imenovanja, kako pa drugače. Če so bile programske smernice in vsebinski del programa skozi volilno kampanjo vedno nekje v drugem planu, so se stranke nenadoma kar razživele v trenutku, ko je bilo potrebno opraviti prve “markacije teritorija”. Kdo bo kje sedel in kdo bo imel katero funkcijo. Kot povedano, so se v tem naprezanju v prejšnjem tednu pri zasedanju stolčkov “izkazale” predvsem stranke dosedanje vladne koalicije. Simultano se je na slovenski politični sceni odvijal psihološki triler iskanja novega predsednika Državnega zbora in novega kandidata za slovenskega evropskega komisarja. Poskušal bom narediti čim bolj jedrnato kronologijo tega dogajanja.

Mesto predsednika DZ po tradiciji pripada drugi največji stranki v vladni koaliciji. To bo skoraj gotovo Desus. Zato je bil najbolj naraven kandidat za to mesto njegov predsednik Karl Erjavec, ki je na “ponudbo” pristal. Do 31. julija, dneva pred konstitutivno sejo DZ, je bilo na prvi pogled to vprašanje rešeno. Drugo odprto kadrovsko vprašanje, ki pa je bilo veliko bolj zapleteno, je bilo glede imenovanja kandidata za slovenskega evropskega komisarja. Že dalj časa se za to mesto ponuja premierka v odhodu Alenka Bratušek. Zadeva je zelo nehigienična, predvsem ker se je Bratuškova samokandidirala in oklicala za najprimernejšo predstavnico Slovenije v Komisiji. Že pred tem se je šušljalo, da bi tudi Erjavca utegnil zanimati ta stolček, a so se po njegovi kandidaturi za mesto predsednika DZ te govorice znatno ublažile. SMC je kot zmagovalka volitev ob vsem tem opozarjala Bratuškovo, da bi moral biti kandidat za tako pomembno mesto sad dogovora med nekdanjo vlado in stranko, zmagovalko nedavnih volitev. No, to je bilo stanje v sredo, 30. julija.

Farsa arogance

In takrat se je začel vrtiljak. Usklajen dogovor med Bratuškovo in Cerarjem ni bil dosežen. Zato se je prva stranka nastajajoče vladne koalicije odločila, da bo predstavila svojega kandidata: želela je potrditi Janeza Potočnika, slovenskega komisarja, ki je v Bruslju preživel zadnja dva mandata oziroma celotno obdobje od vstopa Slovenije v EU. Svojo kandidaturo je SMC javno objavila v sredo, 30. julija. Le nekaj ur zatem je Bratuškova vrnila udarec: v številnih medijih se je pojavila novica, ki naj bi jo razširili viri iz Bruslja, da želi novi predsednik Komisije med svojimi komisarji imeti Bratuškovo. Po nekaterih zapisih naj bi ji celo obljubljal stolček podpredsednice Evropske komisije. Kako verodostojna je ta novica, ni bilo pojasnjeno. Takoj za objavo novice so namreč na dan začele prihajati informacije, naj ne bi bila resnična in naj bi ta “skriti vir iz Bruslja” bila sama Bratuškova v bojazni, da bi z nastopom naslednje vlade pristala na obrobju dogajanja. Zadnji preobrat v tej farsi je zrežiral Karl Erjavec, ki se je le dan pred konstitutivno sejo DZ, na kateri bi moral biti izvoljen za predsednika DZ, odpovedal kandidaturi za to mesto in tudi sam kandidiral za evropskega komisarja. Zmeda je bila tako popolna. Tudi SD je najavil svojo kandidatko, evroposlanko Tanjo Fajon. Ob tem je seveda pomladna stran zatrjevala, da bi moral biti komisar iz njenih vrst, ker sta SDS in Nsi bili zmagovalki evropskih volitev: evidentirana pa so bila imena nekdanje evroposlanke Romane Jordan ter evroposlancev Lojzeta Peterleta in Milana Zvera.

Odločitev je padla na seji vlade, v četrtek, 31. julija: vlada je za kandidate predsedniku Jeanu-Claudeu Junckerju predlagala Alenko Bratušek, Karla Erjavca in Tanjo Fajon.

Farsa pomanjkanja odgovornosti

Komentar k vsemu temu je lahko zelo preprost: Slovenija je spet padla na izpitu politične zrelosti. Predvolilna kampanja in politične igrice bi morale imeti neko mejo, predvsem ko gre za resnejše zadeve. Predlog enotnega kandidata za mesto v Evropski komisiji je eden od “resnejših” trenutkov, v katerih mora država dokazati neko minimalno koherentnost in sposobnost enotnosti. Žal pa je Slovenija to priložnost zamudila. Tokrat v oči dejansko niti ne bodejo toliko strankarska nasprotja, ampak aroganca in brezbrižnost nekaterih vodilnih politikov: Alenka Bratušek je izkoristila zadnjih “pet minut slave”, da bi si poiskala novo ugledno in dobro plačano službo. Pa čeprav si je ne zasluži. Karl Erjavec je že spet deloval na čisto svoj način, ki ga označuje populizem in dojemanje politike kot cirkusa. Namesto da bi se vodilni obrazi vlade v odhodu v teh ključnih trenutkih, ko se Slovenija predstavlja pred celotno Evropsko unijo, spraševali, kaj je bolje za državo, je bilo prvo vprašanje seveda, kaj je najbolje zame. Odgovor je preprost: 20 tisoč evrov komisarske plače nikomur ne smrdi.

Med tremi kandidati bi bila nedvomno najprimernejša Tanja Fajon. Drži, da jo je stranka SD predlagala iz osebnega interesa, ampak evroposlanka Fajonova je prejšnji mandat opravila pohvalno in bi bilo njeno imenovanje tudi neka logična posledica dosedanjega dela. Z istimi argumenti bi lahko podprli tudi kandidaturo Romane Jordan ali Lojzeta Peterleta.

Odločitev je sedaj pri Junckerju. In to je sramotno. Vlada ni bila sposobna najti enotnega kakovostnega predloga, obesila se je na osebne ambicije posameznikov in težo odgovornosti odločitve prevalila na Bruselj. Gre za precedens v zgodovini imenovanj komisarjev. Glede na to, kaj vse še čaka Ljubljano v luči evropskih zavez, gre seveda za zelo slabo popotnico. Predvsem gre za dokaz, kako slovenski “kralji na Betajnovi” spoštujejo evropske institucije.

P. S. Po odstopu Erjavca z mesta kandidata za predsednika DZ so novega kandidata našli v SMC le nekaj ur pred konstitutivno sejo. Prejšnji petek, 1. avgusta, so tako po zelo hitrem postopku izvolili Milana Brgleza na mesto prvega med enakimi v slovenskem hramu demokracije. Način kandidature in imenovanja predsednika DZ pa kaže tudi na to, kako slovenski “kralji na Betajnovi” spoštujejo slovenske institucije.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.