Kraljestvo za “novinca”?

V zadnjih dneh so se zgostila znamenja, da na vladajoči (in skoraj vladajoči) levi sredini dejansko niso računali s tako hitrim razpletom zgodbe o predčasnih volitvah. Z iskrenim gnusom v srcu so glasovali proti nepriljubljenemu premierju, potem pa računali na čudež. Ki ga ni bilo.

“Novi” junaki na levi

Zaradi tega jih je začela z vso silo tepsti tista nadloga, ki je bila na dlani vsaj zadnjih pet let, če ne še dlje. V nasprotju z v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vsesplošno razširjeno mitologijo njihov bazen ni nikakršen neizčrpen rezervoar političnih upov, ki bi jim ljudje po vrsti izstavljali prazne menice, kakor so to počeli v prvem desetletju slovenske demokracije. Če kaj, bi morale sedanje družbene in gospodarske razmere sprožiti proces izoblikovanja nove levice. Da ga niso, je, kot smo že večkrat opozarjali, posledica notorične nepripravljenosti predvsem nekaterih intelektualnih sredin, iz katerih bi lahko izšla, da bi se distancirale od upravljalskega in družbenega modela sedanje levice in s tem deloma seveda od samih sebe. V ozadju  napovedujoči se”rešilni udar” glede tega ne bi mogel biti povednejši.

Tako ne čudi grotesknost gibanj in osebnosti, ki se nam na vladajočem polu v zadnjih tednih z rastočo jakostjo predstavljajo kot “novi obrazi”. Tukaj po cenenih krilaticah znani nekdanji varuh človekovih pravic, tam s Putinovim kompleksom obremenjeni večni bohinjski župan, ki ne ve, kako bi se dovolj učinkovito presedal s svojega stolčka in spet nazaj. Obema – in vsem spremljajočim junakom – je kajpak skupna zavezanost idealom minulosti, ki je ne bo nazaj.

Ovira za zmago?

V takih razmerah bi se morala opozicijska SDS do uspeha na volitvah sprehoditi. Če se ne bo, ne bodo krive “zle sile” ne sovražni mediji ne pristranski predsednik republike. Če že, se lahko spotakne zgolj ob eni oviri (pa ni nujno, da se bo): ob svojem predsedniku. Težava Janeza Janše je namreč na moč podobna težavi Pahorja, Golobiča ali tudi Hanžka, Kavčiča in Kramarja. Povprečen volivec ob njem ne more pasti v trans, saj ve – ali vsaj misli, da ve – kaj mu je od njega pričakovati. Lahko mu priznava, da je k modelu podalpskega tovariškega kapitalizma prispeval bolj s pasivnim opazovanjem kot z aktivno izgradnjo. In lahko se nadeja njegovih udarcev po mizi, ko bo to potrebno. Vendar ga je hkrati preveč sit in zato do njegovih zmožnosti in osebnostnih kvalitet preveč nezaupljiv, da bi zanj glasoval z veseljem in prepričanjem. In kar je najhuje, zdi se, da se je nekdanji premier že tako navadil misli na neizogibno zmago, da se s svojimi dejanji posveča skoraj izključno prepričanim privržencem, zanemarja pa “pešce”, katerih glasovi bodo 4. decembra – kot vedno doslej – prevesili tehtnico. 

Ker  imajo demokrati med vsemi strankami na voljo še največ sorazmerno (ne sicer popolnoma) neobrabljenih obrazov, ki bi lahko vsaj do neke mere uspešno nagovorili široke plasti volivcev, bo morebitni poraz, če bo do njega prišlo, še bolj boleč. Zdaj je nemara zadnji trenutek za razmislek, ali ne bi vsaj kak polovični “novinec” odpravil najresnejših pomislekov volivcev. Seveda bi bil vsakršen korak v to smer hudo tvegan, ker nihče ne more z gotovostjo napovedati, ali bi kakršen koli – tudi samo delni – Janšev nadomestek v tabor demokratov brez ostanka pripeljal vse zagotovljene glasove, ki so zdaj sicer ne zadostna, a ključna podmena uspeha največje opozicijske stranke. Toda če ostane vse po starem in 4. december ne prinese pričakovanega uspeha, bi morali v SDS dobro vedeti, h komu pogledati.  

Foto: lilfestyle