Korupcija je v resnici logična posledica nizke stopnje integritete posameznikov v organizacijah, zaradi tega je preganjanje korupcije brez dviga integritete Sizifov posel oz. boj s Hidro, ki ji stalno rastejo nove glave. Zastavlja se vprašanje, kako doseči višjo stopnjo integritete in posledično tudi manj korupcije.
Koronakriza in upravljanje tveganj
V koronakrizi se je jasno izpostavil problem dobrega upravlja tveganj. Mnoge države imajo velike težave pri soočanju s pandemijo. Kakšen bo zaključek tega spopada, še ni možno predvideti. Tudi uspešnost boja z epidemijo in njenimi posledicami v posameznih državah je danes nemogoče oceniti. Vendar je nekaj gotovo: odnos do upravljanja tveganj se bo povsem spremenil, ker pandemija vendarle ni bila povsem nepričakovana. Imeli smo primere v ne tako daljni preteklosti, »profesionalci« so možnost pandemije napovedovali, vendar so odločujoči to nekako poskušali izvzeti iz sfere mogočega. Zakaj? Odgovor je preprost.
Pandemija je podobno kot potres, izbruh ognjenika, cunami, katastrofalna poplava ipd. stvar nedoločene prihodnosti. Vse to se je že zgodilo in vemo, da se bo ponovilo, vendar nekje v nedefinirani prihodnosti.
Ukrepi za upravljanje globalnih tveganj v zvezi s katastrofami so dragi in ljudem v njihovem vsakodnevnem življenju na videz nepotrebni, ker bistveno podražijo življenje. S časovno oddaljenostjo prejšnjih epidemij in pandemij pa tudi zbledi spomin nanje in postane omalovažujoč pogled na že sprejete ukrepe, kot so npr. protipotresna gradnja oz. adaptacija, izogibanje gradnji na neprimernih območjih (npr. poplave, plazovi), obvezna cepljenja priti nevarnim boleznim (npr. ošpice) ipd.
Šibkost politike pri upravljanju pomembnih naravnih tveganj
Odločitve o sprejemanju ukrepov za obvladovanje nevarnih tveganj na nacionalnem nivoju in njihovo izvajanje so zaradi obsežnosti in zahtevnosti ukrepov v rokah politike. Ta pa je odvisna od dnevnega merjenja priljubljenosti in vsakokratnih volitev. Zoprna zadeva za profesionalnega politika, ki je življenjsko odvisen od rezultatov volitev.
Velja sicer zelo preprosto pravilo v zvezi z možnimi tveganji: vse, kar predvidimo, se lahko zgodi in vse, česar nam ne uspe predvideti, se tudi lahko zgodi.
Več ko jih predvidimo in zanje pripravimo scenarije za odstranjevanje tveganj, večja je verjetnost, da nam bo uspelo poslovni proces (ali družbo) voditi po postavljenih usmeritvah. Za reševanje krizne situacije v danem trenutku, za katero nam ni uspelo pripraviti scenarijev, pa ob kvalitetnem upravljanju tveganj zaradi predhodnih izkušenj s predvidenimi tveganji večinoma imamo orodja, s katerimi tudi ta tveganja odpravimo.
Opisna tveganja, povezana z našo okolico bivanja, in biološka tveganja so posamezniku ob ustrezni predstavitvi večinoma razumljiva in se jih da z ustreznimi metodami in tehnikami predstaviti najširši publiki (zgled: vaje evakuacije, privolitev v cepljenje, protipotresna gradnja, malce težje dodatne investicije v neustrezno zgrajene objekte ipd.), medtem ko so družbena tveganja bolj zahtevna. Osredotočil se bom na eno izmed največjih družbenih tveganj: to je korupcija in z njo povezanim nepotizmom.
Ključno družbeno tveganje je korupcija
Pri nas je pojem korupcija neposredno povezan s pojmom Komisija za preprečevanje korupcije, katera je bila (vsaj po mojem mnenju) ustanovljena na podlagi napačno razumljene zahteve, da se ob ob vstopu v organizacijo za trgovinsko sodelovanje OECD preprečuje korupcija. OECD namreč prepoveduje podjetjem in drugim ustanovam podkupovanje uradnikov v drugih državah. Nekoč je bil to celo davčno priznan odhodek v primeru poslovanja z državami, kjer brez korupcije ni bilo mogoče poslovati. To se dandanes obravnava kot kriminalno dejanje in s tem se ukvarjata policija in tožilstvo države, iz katere izhaja podjetje, ki je osumljeno korupcije. Zato sta se ob sumu podkupovanja pri nabavi osemkolesnikov finskega podjetja Patria takoj odzvali finsko tožilstvo in policija. S čim in kako pa se z zmanjševanjem tveganj korupcije ukvarja naša komisija (ki je bila ustanovljena zaradi »zahteve« OECD), pa lahko vsakdo presodi in oceni sam.
Korupcija je v resnici logična posledica slabe integritete posameznikov v organizacijah, ta pa se zmanjša z dvigom stopnje integritete, kar je posledica prostovoljne privolitve v izvajanje aktivnosti na pravi način.
Promocije prostovoljne privolitve pa ni možno doseči brez dobrih zgledov. Običajno so to mnenjski vodje, izpostavljene javne osebe (za UNICEF po navadi športni zvezdniki) in vodilni tako politiki kot člani vodstev organizacij, izpostavljeni poklici (duhovščina, učiteljstvo, visoki državni uradniki in funkcionarji ipd.). Prepričanje, da ti lahko ločijo poklicno in zasebno življenje, je velika zabloda. Vendar je to samo nujen, ne pa zadosten pogoj za dvig integritete. Ker je korupcija posledica slabe integritete, je njeno preganjanje brez dviga integritete Sizifov posel oz. boj s Hidro, ki ji stalno rastejo nove glave. Kako pa doseči visoko stopnjo integritete?
Levičarji niso sposobni (ali nočejo) razumeti odnosov v poslovnih procesih
Ena izmed fikcij marksizma je problem odtujitve proletariata od lastništva produkcijskih sredstev. Vso zlaganost levičarskega opisovanja sveta sicer v zahtevni analizi dobro opiše R. Scruton (Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice, Družina d.o.o., Lj., 2019). V resnici v primeru korupcije in nepotizma ni problem v odtujenosti delavcev od lastništva kapitala, ampak menedžmenta od lastništva. Bolj ko je lastništvo kapitala (oz. organizacije) »oddaljeno« od menedžmenta, manjša je njegova integriteta, zato pa toliko večja verjetnost korupcije in njene sestre nepotizma.
V profitnem sektorju, kjer lastniki kapitala niso hkrati tudi ključni menedžerji (vodje), se to rešuje z vključitvijo menedžmenta s partnerstvom v lastništvu pri načinu nagrajevanja (opcije, delnice ipd.), medtem ko je tam, kjer je lastništvo državno oz. nedorečeno, problem enak kot pri javnem sektorju. Že iz tega razloga je kakovost vodenja organizacij, ki so v posredni ali neposredni lasti države oz. lokalnih skupnosti, rizično z vidika korupcije in nepotizma (nekakovostno kadrovanje). Rešitev je tu jasna: vse, kar je možno, je treba privatizirati. Tu je namreč še en pomemben razlog.
Samo management z integriteto je sposoben dvigniti nivo integritete zaposlenih
Klasična levičarska dogma o delavcih kot najeti delovni sili, s katero se okoriščajo lastniki kapitala in ji odvzemajo presežno vrednost, je že zdavnaj presežena. V resnici se zaposleni obravnavajo kot ključni resurs, ki omogoča organizaciji uspešno poslovanje (dobiček), zato tudi temu ustrezno ravnajo s svojimi zaposlenimi. Trg je pač nekaj, kar ob ustreznih pogojih (brez nepotrebne regulative s strani vlade ali celo ideologije) vedno deluje tako na trg dobrin kot na trg kapitala in ceno vseh resursov (tudi ključnega – delovne sile). Zato je s strani menedžmenta zahtevano, da pridobi od svojih zaposlenih visoko stopnjo privolitve v kakovost izvajanja nalog vseh zaposlenih (visoka stopnja integritete), da lahko čim več prispevajo k uspešnosti organizacije, v kateri so zaposleni.
Kako se to doseže, je tema, ki zahteva več prostora, kot pa ga omogoča obseg tega članka. Končni rezultat je, da imajo zaposleni občutek, da so potrebni (da se ceni njihov prispevek), ker v nasprotnem primeru postanejo zelo »pomembni« (do svojih sodelavcev, strank ipd.). To zadnje (»pomembnost«) še posebej velja v primeru, ko se ta privolitev ne doseže, kar je značilno v primeru menedžmenta, ki ima nizko stopnjo integritete, značilno za javni sektor in profitni sektor v javni lasti (državni, lokalni ipd.).
Doseči ustrezno kadrovanje v javnem in profitnem sektorju v državni lasti, je danes samo pobožna želja utopistov
Za kvaliteten menedžment je v vsakem primeru ključno, da ima poleg strokovne usposobljenosti tudi usposobljenost s področja sodobne organizacijske prakse in vodenja.
Treba pa je tudi pozabiti levičarsko idejo o enakosti oz. politični korektnosti. Popolnoma nepomembni so spol, politična oz. ideološka usmeritev, religija, rasa, narodnost, spolna usmerjenost ipd. Pomembna je samo usposobljenost za določeno delovno mesto, na katero je nemogoče izbrati najboljšega možnega, temveč najboljšega med možnimi kandidati. Sam celo pogosto uporabljam izraz »najmanj slabega«. S principi »našizma«, kvotami ipd. tega nikakor ni možno doseči.
Če je za profitni sektor to razmeroma enostavna naloga, je za javni sektor veliko bolj zahtevna. Umetna razklanost, ki se stalno spodbuja v našem vsakdanu (večinsko s strani levičarjev), to nalogo zelo otežuje navkljub pobožni želji raznih KAS-ov, pa če »uradni« levičarski guruji korporativnega upravljanja postavljajo še tako umetelna pravila izbiranja kadra. Trgu je namreč edino nasprotje socializem (mantra levičarskih filozofov), ki pa je v resnici nikoli dosežena utopija. Niti je ni možno doseči; ker če bi bilo možno, bi jo že dosegli.
