S puško in knjigo, se pravi s fizičnim ustrahovanjem in z indoktrinacijo, šolsko in medijsko, so prišli do oblasti in jo ohranjali vsi totalitarizmi prejšnjega stoletja. Tudi Islamska država, odličen učenec teh evropskih sekularnih predhodnikov, se je prav tako vzpostavila. Ko se je to prepletanje ustrahovanja in indoktrinacije v Evropi razvozlalo, je npr. Sovjetska zveza mirno razpadla, v jugoslovanskem primeru, pa je spregovorila puška, ko je indoktrinacija ni več delovala in so mediji ubrali drugo pesem. Kar je pogoj za nastanek in obstoj totalitarnega sistema in oblasti, je po definiciji nesprejemljivo za demokratični sistem in oblast. Ker demokracija ne more uporabljati puške proti svojemu suverenu – ljudstvu, ji ostane le knjiga, tj. prepričevanje.
Vendar tudi tu ne gre brez težav, če gre verjeti Alexu Careyu, ki je opozoril na dejstvo, da demokracijo in svobodo ogroža korporativna propaganda. V prejšnjem stoletju je namreč zaznal trojen povezan pojav: rast demokracije, rast korporativne oblasti in rast korporativne propagande, ki brani korporativno oblast pred demokracijo. Ta spoznanja je poglobil Noam Chomsky in njegovi uvidi pomagajo razumeti korporativno propagando oz. dominantne medije in medijsko sliko v Sloveniji. O medijski sceni v demokracijah pravi, da ni »nobene druge družbe, kjer bi prefinjen propagandni sistem tako učinkovito indoktriniral in nadzoroval družbene elite. Ta zasebni sistem vključuje medije, revije, ki oblikujejo intelektualna mnenja, in sodelovanje dela visoko izobraženega prebivalstva. Te ljudi je treba naslavljati ‘Komisarji’, kajti njihova bistvena funkcija je v tem, da vzpostavljajo in ohranjajo sistem doktrin in verovanj, ki bodo uničevale neodvisno misel in preprečevale pravo razumevanje in analizo državnih in globalnih institucij, zadev in politik.«
Ne manjka primerov, s katerimi bi lahko ponazorili upravičenost teh analiz pri nas. Tu se bom omejil na lastno izkušnjo. Avgusta in septembra so me ljudje spraševali, ali sem res izstopil iz Katoliške cerkve. Seveda sem presenečen in ogorčen to zanikal. Na vprašanje: od kod ti to, so vsi po vrsti odgovarjali, da je nekje pisalo, ali pa, da jim je nekdo povedal. Končno, sem le prišel do točne reference. To laž o izstopu je zapisal Iztok Klemenčič 10. avgusta 2015 v Dnevniku v Izjavi dneva: »Drago Ocvirk o Kučanu in pokrivanju s holokavstom« Avtor laži pravi: »Ocvirk je očitno pozabil na grozodejstva, ki jih je s križem in ognjem nad številnimi ljudstvi izvajala cerkev, iz katere je po 42 letih služenja izstopil, ker je dobil naraščaj.« S čim sem si prislužil takšno laž, podkrepljeno s sliko (Wanted!), da bi se ja vedelo, kako izgleda hudodelec. Vse to sem si prislužil z mislijo, ki sem jo izrekel v intervjuju za Časnik.si, kako bi lahko nekdanji predsednik Kučan, ki zagovarja spomin na grozote holokavsta, enako izjavil tudi v zvezi z grozotami komunizma pri nas.
Iz omenjenega intervjuja je razvidno, da sem član Cerkve. Ne glede na to, kaj je novinar dojel, bi pač moral svojo trditev preveriti, saj je to osnova novinarskega dela. Za takšno neprofesionalnost ni opravičila! Polega tega ni nič kaj profesionalno z lažjo diskreditirati avtorja, če se z njim ne strinjaš. Klemenčičeve laži in zavajanja bralcev si ne znam razlagati drugače, kakor da sem dregnil ob nekaj ali nekoga, ki je nedotakljiv in skrbno varovan. Novinar je tu preprosto reagiral kot Chomskyjev »komisar« skladno z potrebami korporativne oblasti in v duhu smernic korporativne propagande: diskreditirati in likvidirati vsak glas, ki ne tuli z volkovi in zanje. V tem me potrjuje tudi ponavljanje stereotipa o »grozodejstvih cerkve«. Tudi če je v tem stereotipu kaj res, to ne sme in ne more služiti kot opravičilo za druga grozodejstva, tudi komunistična ne. Ne nazadnje se človek sprašuje, zakaj mi obesi za vrat »grozodejstva« Cerkve, ko istočasno trdi, da sem jo zapustil in potemtakem nimam nič z njo. Tu gre za kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije ne le glede mene, marveč tudi zaradi stereotipskega posploševanja v zvezi s Cerkvijo. V stališču Društva novinarjev Slovenije do beguncev smo namreč nedavno brali javni poziv: »Novinarje in medije pa še posebej pozivamo, da spoštujejo etične standarde, ki jih predpisuje Kodeks novinarjev Slovenije in se izogibajo narodnostnim, rasnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom.« Zato je upravičeno vprašanje, kako bi se Klemenčič in drugi razpisali o islamofobiji, če bi to, kar je pripisal Cerkvi, naslovili na islam: »X.Y. je očitno pozabil na grozodejstva, ki jih je z mečem in ognjem nad številnimi ljudstvi izvajala uma, tj. islamska skupnost.«
Komisar korporativne propagande se je samodejno sprožil v zaščito lika in dela človeka, ki simbolizira korporativno oblast pri nas. Težko je prezreti, da se to dogaja v času, ko korporativna oblast ob neverjetni korporativni propagandi lansira v slovensko orbito Milana Kučana kot zvezdo trajnico, ki nas je že doslej vodila v lepšo prihodnost in bo zdaj na našem vrednostnem in političnem nebu to počela še bolj učinkovito. Le knjigo dirigenta orkestra korporativne mitologije Milan Kučan, Prvi predsednik je treba vzeti roke in obstrmeti nad njegovimi dejanji. Tako bomo (laže) pozabili, da nas je ta korporativna oblast z zvezdnikom Kučanom na čelu, uspela zablokirati do te mere, da so nas prehiteli še zadnji razvojni zamudniki v EU. Namesto opajanja z Repetovim čarobnim napitkom, bi bilo neprimerno bolje, če bi slovenski državljani, – tako kot to svetuje državljanom demokratičnih družb Chomsky, – »šli v tečaj intelektualne samoobrambe, da bi sami sebe zavarovali pred manipulacijami in nadzorom in da bi postavili temelje za smiselno demokracijo.«
P.S.:
Ko sem 14. septembra urgiral na Dnevniku, so s spletne strani umaknili laž o meni, pustili pa stereotip o Cerkvi. Razmišljam, da bi se pritožil na Novinarsko častno razsodišče, a kaj ko težko verjamem, da ni ta del korporativne propagande, ali po domače: Vrana vrani ne izkljuje oči. Naj grem na sodišče, kot so mi svetovali nekateri? Kdo mi more zagotoviti, da ta niso del korporativne oblasti? Kljub vsemu pa verjamem, da so posamezniki močnejši od korporativne oblasti in njene propagande in da bodo tudi to sesuli, kot so totalitarizem. Nekaj novinarjev je vseeno, ki so »pri čuvaji« demokracije, ne pa zgolj »dvorni pudlji in ščeneta«, ki se zaletavajo v vsakega, ki se ne prilizuje njihovemu gospodarju. Verjamem, da je tudi kaj sodnikov, ki delijo pravico, ne glede na ukaze oblasti. Chomsky še opozarja, da takšnim posameznikom ni mehko postlano: »Ni verjetno, da bi novinarji, ki stopijo v sistem, uspeli, razen če se prilagodijo tem ideološkim pritiskom tako, da ponotranjijo njegove vrednote. Ni lahko govoriti eno in misliti drugo, in tiste, ki se ne uspejo prilagoditi, bodo poskušali odstraniti s preizkušenimi mehanizmi.«
