»Ves sodoben svet je razdeljen med konservativce in naprednjake. Naloga naprednjakov je, da delajo napake. Naloga konservativcev pa, da preprečujejo, da bi se te napake popravile. Tudi, ko bi se revolucionar kesal lastne revolucije, bi jo tradicionalist že branil kot del svoje dediščine«.
Večno duhoviti Chesterton je pred slabim stoletjem zapisal zgornjo ironično misel o odnosu med konservativci in naprednjaki, ki kaže na paradoks obstoja enih in drugih. Ta je aktualna še danes, četudi bi morda na prvi pogled izgledalo, da so slednji v manjšini, ali pa vsaj šibkejši – sodeč tudi po besedah Rusella Kirka: »Sem konservativec. Zelo verjetno sem na strani poražencev, pogosto se mi zdi, da je tako«. Sodobna mentaliteta je namreč močno usmerjena v napredek, liberalnost je sveža in kozmopolitska, tradicija pa je na slabem glasu, podvržena stalnim interpelacijam in zgodovinskim revizijam. Današnji konservativec bojuje večino svojih bitk v obrambi, ker je naprednjak splošno dojet kot kompetenten, da postavi danes pod vprašaj prav vsak običaj ali pravilo od včeraj.
O konservativizmu je možno razmišljati na dva načina. V ožjem smislu gre za skupek psiholoških vzgibov in nostalgij, ki opevajo tradicijo in »stare dobre čase« ter za nekoliko odklonilen odnos do novitet ali družbenega eksperimentiranja. Razlogi za takšno stanje duha so lahko različni; mogoče so bolj povezani s poetičnim kakor pa z racionalnim delom človeške duše. Marsikdo v tem vidi iz generacije v generacijo ponavljajoč se vzorec žalovanja nad izgubljeno mladostjo, ali pa pomanjkanje širine duha, morda celo razočaranje nad resničnostjo. To je tisti »mali konservativizem«, ki predstavlja le sentiment; tako, kot je tudi sentiment tisti neskončno naivni optimizem o večnem napredku, ki pogosto tare progresiste. Toda ni samo to.
»Neskončen obrat zamisli in dejanja,
neskončnega izumljanja, neskončnega raziskovanja,
prinaša nam znanje o gibanju, a ne o mirovanju,
daje nam znanje o govorjenju, a ne o molčanju,
o besedah vedenje, a ne o Besedi znanja.
Vse znanje nas bliža k naši bedi,
in beda nas bliža k smrti,
a smrt nas ne bliža k Bogu.
Kje je življenje, izgubljeno v bivanju?
Kje je modrost, izgubljena v znanju?
Kje je znanje, izgubljeno v informacijah?
Krogi neba nas dvajset stoletij
oddaljujejo od Boga in bližajo k prahu.«
T.S. Eliot, The dustland and other poems
V resnici se vsa debata med konservativci in naprednjaki vrti okoli dihotomije tradicija – revolucija. Medtem, ko progresist verjame v moč volje in v sposobnost človeka, da preko znanosti in tehnike zgradi drugačno družbo in spremeni naravno danost po svoji volji (tudi človeško naravo), se tradicionalist opira predvsem na sholastično dediščino in na vero v transcendentni red, ali v nek naravni zakon, ki vlada tako družbi, kakor človeški vesti. Abstraktna racionalnost sama ne more zadostiti človeškim potrebam, zato konzervativec brani moralni red, ki je transcendentnega izvora. Včasih ga brani iz gole nostalgičnosti, včasih kot vzgib hrepenenja po izgubljeni modrosti, včasih iz nezaupanja do sprememb, a dostikrat tudi zato, ker ceni tradicijo in ker razume pravi pomen in morebitne posledice odmika od te morale. To je »veliki konservativizem«.
A često se zgodi, da se mali konservativizem polasti tradicije ter vzpostavi monopol nad njo. Takšno stanje, ki bolj spominja na Chestertonovo ironijo, duši ustvarjalnost ter onemogoča plodnost idej. Tradicija nato postane razvalina ali drevo, ki je nesposobno vzcveteti na novo, zato počasi zamre. Alexis de Tocqueville je nekoč izrazil: »Ne morem ubežati strahu, da bi ljudje dosegli točko, na kateri bi dojeli vsako novo teorijo kot nevarnost, vsako inovacijo kot naporno težavo, vsak družbeni napredek kot prvi korak v smeri revolucije; in da se bodo povsem uprli vsakršnemu premiku v katerokoli smer«. Pretiran dogmatizem ali neprilagodljiv purizem ne delata uslugo tradiciji, temveč jo dušita. Tradicija je živa stvar, nikoli povsem dokončana, ki potrebuje stalen dotok svežine, da se ohrani v času.
Pravi Eliot, da je »nevarnost v tem, da bi povezovali tradicijo z nepremičnim; o njej razmišljali kot o nečem, kar se upira vsaki spremembi. Da bi se poskušali vrniti k nekakšnemu prvotnemu stanju, za katerega si domišljamo, da ga lahko ohranimo za vedno – namesto, da bi poskušali vzpodbuditi takšno življenje, ki je to stanje vzpostavilo«. Kako vzpodbujati življenje, ki bi ponovno oživel tradicionalne vrednote je vprašanje, ki si ga mora zastaviti sleherni sodobni konservativec. Sam verjamem, da bo rešitev povezana z vzgojo ljubezni do modrosti, z gojenjem smisla za estetiko, s harmonijo in poslušanjem glasbe, predvsem klasične, s prebiranjem dobre poezije in najboljše klasične literature ter z občudovanjem narave. Tradicionalna kultura potrebuje določeno mero senzibilnosti za vse te stvari, veliko te rahločutnosti pa je v ljudeh danes poškodovana. Zato je potrebno najprej regenerirati dušo in značaj ljudi.
Ampak to, kar se na prvi pogled morda zdi Sizifovo delo, je lahko le priložnost, ki čaka, da jo nekdo pograbi. Po pogorišču modernosti tava velika množica ljudi brez korenin, zapuščeni in razočarani nad vsemi družbenimi in političnimi eksperimenti, ki so jih pustili prazne. Njihova duša je nihilistično indiferentna, a ne toliko, da bi v njih odmrla potreba po smislu. V obupu in pomanjkanju opore se zatekajo k različnim filozofijam in new-age religijam in iščejo odgovore, kjer jih ni. Zato so, če ne že dovzetni, vsaj pripravljeni prisluhniti – tudi velikim konservativcem. »V revolucionarnih dobah ljudje pogosto preizkusijo vsako noviteto, se vseh naveličajo, nato pa se vrnejo k starim načelom, tako dolgo pozabljenim, da se zdijo bogati in osvežujoči, ko so ponovno odkriti«. Tako je dejal Russell Kirk, eden izmed njih.
