Sodobna družba je že kar nekaj časa na razpotju. Procesi, ki se v njej odvijajo, potekajo v smeri vse večje individualizacije, alienacije in dezintegracije. Vera kot kvas za ljudstvo je marsikje izgubila svojo kohezivno moč, ker se sodobni individuum utaplja v poplavi potrošniške miselnosti, ki ga spreminja zgolj v instrument za dosego svojega cilja – to je pohlepa po denarju. Človek se je znašel v resni dilemi, ki se je zažrla globoko v samo bit njegove eksistence. Vse manj zavedajoč in vse bolj izgubljen posameznik pa se ne zaveda, da mu edino smiselno rešitev predstavlja vera, in to vera v Boga.
Zgodovinsko ozadje
Začetek moderne dobe mnogi zgodovinarji vidijo v renesansi, ki je človeka usmerila v tostranstvo, k njegovim radostim in možnostim, ki jih ponuja življenje na tem svetu. Renesansa je vzpodbudila sekularni pogled na svet, ki je značilen za moderni duh. Poleg tega je bistveno obeležje renesanse individualizem, ki se kaže v obliki teženj za priznanje, dosežki in afirmacijo posameznika. Druga prelomnica v razvoju moderne družbe se je zgodila kakšnih tričetrt stoletja pred letom 1789. Takrat je prišlo do korenitega preobrata, ki bolj kot kateri koli drug določa našo sedanjo identiteto. Tedaj se prvikrat v zgodovini ljudje odločijo vzeti usodo v lastne roke in dobrobit človeštva postaviti za najširši smoter svojih dejanj. Razsvetljenstvo se poraja v vsej Evropi, izraža pa se na različnih poljih – v znanosti, filozofiji, politiki, umetnosti. Ena bistvenih potez razsvetljenske misli je priviligiranje tega kar si izberemo in za kar se odločimo sami, na račun tistega, kar nam nalaga določena zunanja avtoriteta. Prav na religijo je razsvetljenstvo naslovilo najštevilčnejše kritike, da bi človeštvu omogočilo vzeti svojo usodo v lastne roke. Religija je sicer izgnana, vendar posameznika ne zapusti docela. Razsvetljenstvo se ne sklicuje na ateizem, temveč na deizem oz. njemu podobne različice.
Razsvetljenstvo je, kot navaja Tzvetan Todorov, prineslo v človeško družbo številne spremembe. Prineslo je: boj za svobodo vesti, ki vsakomur prepušča svobodno izbiro religije; dojemanje, da je človek vir zakonov, ki ga vodijo; razumevanje, da je treba človeka sprejeti v celoti, takšnega kot je, ne takšnega kot bi moral biti; avtonomijo, ki se s posameznika razširja na naravno okolje (gozdove, hribe, jase,..); avtonomijo vednosti, ki izhaja iz načela, da nobena avtoriteta, naj bo še tako uveljavljena in spoštovana, ni nad kritiko. Razsvetljenstvo je zahtevalo laizacijo šole in ekonomijo, ki se mora osvoboditi arbitrarnih omejitev in omogočiti svoboden pretok dobrin; ki mora biti utemeljena na vrednosti dela in posameznikovega prizadevanja, ne pa obremenjena s privilegiji in hierarhijami iz preteklosti.
Kriza moderne družbe
Sodobna družba je zaznamovana zlasti s procesi individualizacije, detradicionalizacije in sekularizacije. Posameznik, prepuščen samemu sebi, oblikuje svojo osebno življenjsko zgodbo, da najde lastno srečo in življenjski smisel. Tradicionalna družina kot steber tradicionalne družbe se je pričela pojmovati izven konteksta njene izvorne vloge. Naraščujoča sekularizacija je privedla do odtujevanja od vere, ki jo je vernik vseskozi ohranjal s tesnimi vezmi s Cerkvijo. Sekularizacija ni uperjena le k zmanjševanju cerkvenega vpliva, temveč posledično k zmanjševanju vloge religije v družbi in pri posamezniku, kar pa je lahko posebej zaskrbljujoče.
Krizo moderne družbe zaznamuje slabitev tradicionalnih vezi, kolektivnih vrednot in prepričanj, ki niso lastna samo posamezniku. Vse to povezuje posameznika v družbo. Razviti svet je zainteresiran samo za napredek znanosti in gospodarstva, ne ozirajoč se na posledice, ki ostanejo na duhu posameznika. Ljudje vse manj čutijo, da so integrirani v skupnost, kjer vlada solidarnost in red. Človek, ki se skuša dvigniti nad Boga, zavrača in ignorira moralne in družbene omejitve, ki jih zahteva družba. Sodobna družba ne trpi samo zaradi anomije oz. izgubljanja vrednot in norm, temveč so si te, zaradi vse večje kompleksnosti in heterogenosti družbe, pogosto zoperstavljene.
Vera koz izhod v krizi
Vse odkar je vzniknila ideja razsvetljenstva, se to ni moglo izogniti tudi drugačnim pogledom in zavračanju. Napaka razsvetljenstva, kot piše Todorov, je v tem, da je na mesto Boga kot vir svojih idealov postavila človeka, na mesto kolektivnega izročila razum, ki se ga hoče vsakdo posluževati, na mesto hierarhije enakost, na mesto kulta enotnosti pa kult raznoličnosti. Zelo resni očitki razsvetljenstvu katerega vpliv že dodobra prežema današnjo družbo, prihaja od nekaterih krščanskih mislecev. T.S. Eliot je v trenutku, ko je izbruhnila druga svetovna vojna dejal, da bo edino nasprotovanje totalitarizmu vzniknilo na strani pristno krščanske družbe. Tretje rešitve ni. Še bolj očitajoč je Solženicin, ki pravi, da se pojmovanje sveta, ki prevladuje na Zahodu in se je rodilo v renesansi, oblikovalo po političnih modelih od časa razsvetljenstva naprej in predstavlja temelj vseh političnih in družbenih znanosti, imenuje racionalistični humanizem ali antropocentrizem, ki pojmuje človeka kot središče vsega obstoječega. Ali ni čas, da zamenjamo ideal? Še danes oklepati se okostenelih formul iz dobe razsvetljenstva pomeni nazadnjaštvo, zaključuje svojo misel Solženicin. Nič manj radikalen ni Janez Pavel II., ki je v svoji knjigi Spomin in istovetnost, dejal, da ideologije zla, ki delujejo v totalitarnih sistemih, izvirajo iz zgodovine evropske misli, iz renesanse, kartezijanstva in razsvetljenstva. Napaka te misli je, da je iskanje odrešenja zamenjalo iskanje sreče. Človek je tako ostal sam: sam kot stvarnik svoje lastne zgodovine in lastne omikanosti; sam kot tisti, ki odloči, kaj je dobro in kaj je zlo. Moralna permisivnost, značilna za zahodne družbe, se zdi Janezu Pavlu II. druga oblika totalitarizma, ki je goljufivo skrit pod krinko demokracije.
V času, ki je zaznamovan s tekmovalnostjo, katere cilj je večje materialno blagostanje, ki naj bi zagotavljalo večjo srečo posameznika in boljšo kakovost življenja, prihaja do nasprotnega. Človek je zašel v moralno in duhovno krizo. Vera, da bo večja blaginja prinesla srečo in osebno izpolnitev, se je razblinila. Človek se je vse bolj odtujil sebi, drugemu in izgublja tisto, kar je v njem najbolj dragoceno – božansko iskro, stik s Stvarnikom. Edina prava pot do resnične notranje sreče, izpolnitve in zadovoljstva, vodi preko Boga in je tlakovana z iskreno in globoko vero.
Foto: wilsonsalmanac
