Očitno Franc Kangler z današnjim dnem predčasno končuje drugi mandat mariborskega župana. Morda se je to res nakazovalo že dolgo, ampak še pred dvema mesecema bi malokdo verjel, da se bo zgodilo tako hitro. Kot bi bilo pred dvema mesecema težko verjeti, da za Danila Türka v finalu predsedniških volitev ne bo glasovala niti tretjina udeležencev volitev.
Prepozno
Če bi se Kangler od županovanja poslovil pred tremi ali celo dvema tednoma, bi bil njegov odstop pomembna novica, ki bi zaustavila ali vsaj preložila izbruh novembrskih in decembrskih kaotičnih prizorov. Pravzaprav bi mu moralo biti vse jasno takrat, ko se ni mogel nemoteno pojaviti na martinovanju. Če je med njim in njegovo dotlej bolj ali manj zvesto volilno bazo, ki ga je dvakrat ustoličila za župana, zazeval tolikšen prepad, da se niso mogli sniti na osrednjem štajerskem prazniku, ki je za obe strani pomenil nedotakljivo svetinjo, pač ni bilo več računati na kakršno koli “skupno” prihodnost. In če bi se Kangler poslovil v tistem trenutku, bi bilo državi marsikaj prihranjeno.
Zdaj njegovo slovo po nasvetu predsednika vlade pravzaprav le še pogojno ostaja del rešitve. Seveda župan mesta ni mogel več voditi. A ni rečeno, da ni njegovo dejanje v tem trenutku celo bolj del problema. Če se je dalo spodmakniti stolček Kanglerju, se ga bo dalo še kakšnemu županu, pa še kakšnemu ministru, pa še predsedniku vlade … Dogodki so skratka dobili svojo lastno dinamiko, nekje od t. i. “druge mariborske vstaje” naprej temeljito podloženo (tudi) s politično in ideološko vsebino. Seveda si mestni poglavar drugega največjega mesta ni mogel predstavljati, da bo prav on z enim pravzaprav manj spornih v vrsti svojih početij potencialni sprožitelj slovenske različice “jogurtne revolucije”. Toda jasno je, da je zatajilo veliko nadzornih mehanizmov, ki bi morali alarm sprožiti, ko je bilo še smiselno. Zaverovanost v Kanglerjev sistem, katerega temelj je bilo prepričanje o enosti župana in določenih plasti mariborskih občanov, je bila očitno ob različnih ugodnostih tako močna, da je zaspala celotna široka mestna koalicija. In v ljudeh na neki točki ustvarila občutek, da je v tej državi zaspalo prav vse. Slabo je predvsem to, da župan zapušča ladjo, ko se je ta občutek že zvezal s točo granitnih kock in že postal plen tistih, ki so mu dali natančno opredeljeno ideološko smer. Ker prej pameti ni bilo dovolj, lahko hudo Kanglerjevo napako in napako njegovih zaveznikov morda popravi v bližnji prihodnosti vsaj sneg.
