Slovenija ni v skladu s smerjo, ki so jo izrazile evropske volitve po stari celini. Tukaj mislim predvsem na dva dejavnika. Prvi in najpomembnejši, pa tudi zelo skrb vzbujajoč (čeprav povsem predvidljiv): zelo nizka volilna udeležba, ki je ostala pod 25 odstotki volilnega telesa (24,01 odstotka). Drugi dejavnik: Slovenija se je v nasprotju z večjimi državami izrazila povsem proevropsko. Vsi evroposlanci, ki jih Slovenija pošilja v Bruselj, bodo sedeli v klopeh ene od treh pomembnejših evropskih poslanskih skupin: Evropske ljudske stranke, Evropske socialistične stranke ali Evropskih liberalcev. In še tretji dejavnik, ki sicer ni primerjalne narave z ostalimi državami, ampak povsem slovenski: evropske volitve so potekale (tudi to zelo pričakovano) povsem v senci skorajšnjih parlamentarnih volitev.
Zakaj bi se sploh udeleževali volitev?
A začnimo od začetka. Kaj so prinesle in kaj so pomenile nedavne evropske volitve za Slovenijo? Obrnimo vprašanje nekoliko drugače: kaj so pomenile evropske volitve za Slovence? Iskreno povedano, ne prav veliko. To so Slovenci (nekoliko vzvišeno) že večkrat pokazali in (tokrat) ponovno dokazali: 24 odstotna volilna udeležba je veliko več kot samo alarmni zvonec. Je prava katastrofa. Ne gre namreč za težko razumljiv referendum o privatizaciji železnic ali čem podobnem. Ne, tokrat je šlo za najpomembnejše volitve po parlamentarnih. In za volitve, ki imajo pomemben politični pomen. Mnogi bodo ta podatek brali kot obsodbo etablirani politiki, ki je razočarala navadnega Slovenca. To drži: etablirana politika ni samo razočarala Slovencev, večkrat jim je povzročala tudi hude trebušne motnje. Ampak, vseeno gre podatek o 24 odstotni volilni udeležbi čez razočaranje. Kaže na brezbrižnost. In za to ne smemo na odgovornost klicati samo politikov, ampak tudi državljane. Državljani se ne zanimajo in preventivno govorijo, da ne gredo na volišča, ker si politiki ne zaslužijo volivcev. Gre za logiko, ki spreminja institucijo demokratičnega odločanja v neobvezen birokratski postopek. Težko bi verjeli, da toliko Slovencev ni našlo neke politične entitete, s katero bi se vsaj približno strinjali. V Sloveniji je nastopal najširši možni spekter strank, vse od Ciprasove linije (Združena levica) na območju radikalne levice do Jelinčiča (evropsko je blizu francoski Nacionalni fronti in njeni voditeljici Marine Le Pen) na skrajnem desnem polu. Vmes so vse stranke, ki zastopajo tradicionalne evropske sile. Kljub temu se je prejšnjo nedeljo s kavča dvignil samo vsak četrti Slovenec. Ne gre torej samo za razočaranje nad politiko, ampak za formo mentis. Demokratični deficit petinštiridesetih let brez možnosti izbiranja na svobodnih volitvah se očitno še pozna.
Slovenska Evropa po podobi Merklove
Drugič: državljani, ki so na volišča odšli, so v nasprotju z evropskimi kazalci izbrali povsem proevropsko Slovenijo. Nobenih ekstremistov, nobenih evroskeptikov, nobenih zagovornikov izstopanja iz evra. V evropskem parlamentu bo še naprej sedela močna ekipa iz Evropske ljudske stranke: trije poslanci SDS (Milan Zver, Romana Tomc, Patricija Šulin) in dva iz NSi in SLS (Lojze Peterle in Franc Bogovič). Omenjeni poslanci (5 od 8, ki jih Slovenija pošilja v EU) niso samo prepričani zagovorniki EU, podpirajo tudi njeno sedanjo ekonomsko in politično ureditev. Skratka, gre za podpornike Evrope po zamisli Angele Merkel, gre za podpornike Evrope varčevanja in vrnitvi k spoštovanju maastrichtskih določil, gre za podpornike Evrope, ki vidi v trojki ustrezno sredstvo za reševanje krize. To je zgovoren podatek predvsem zaradi kritičnega stanja, v katerem je bila Slovenija še pred slabim letom. Maja lani je bila po ciprski krizi na višku tudi slovenska kriza: takrat je evropska javnost že na glas govorila, da bi lahko bila Slovenija naslednja država, ki bi prosila za pomoč. Nasprotnikov trojke, ki so grozili s sovražnim prevzemom Slovenije s strani kanclerke Merklove, je bilo takrat veliko, mediji so jim odmerjali veliko pozornost: evropske volitve pa tega strahu pred Brusljem niso pokazale. Vprašanje je, ali so nasprotniki trojke ostali doma ali je bilo medijsko poročanje pred dobrim letom izkrivljeno: dejstvo je, da evroskeptikov na voliščih ni bilo. Evronavdušenci so tako zlahka zmagali.
Tudi levi spekter slovenske politike bo namreč v Bruselj poslal evroparlamentarce, ki so sicer kritični do politike varčevanja nemške kanclerke, a so daleč od evroskeptičnih stališč. Slovensko levico bosta zastopala potrjena Tanja Fajon iz SD (Evropski socialisti) in Igor Šoltes (Verjamem), ki se na evropski ravni še ni opredelil. Stranko Desus, ki je načeloma levosredinska stranka, a zna biti zelo oportunistična, pa bo v Bruslju zastopal Ivo Vajgl. Gre za nekdanjega zunanjega ministra, ki je bil v Bruslju že v prejšnjem mandatu: kot poslanec stranke Zares je deloval v krogu evropskih liberalcev.
Generalka za parlamentarne volitve
So bile tokratne evropske volitve generalka za parlamentarne? Težko bi odgovorili pritrdilno, čeprav je res, da so skorajšnje parlamentarne volitve in vladna kriza močno zasenčile evropske volitve. Pred državnozborskimi volitvami pa bo vsekakor še vedno potrebno upoštevati nekaj spremenljivk, ki pri evropskih niso prišle tako izrazito na površje. Prvič, volilna udeležba. Kljub temu da je Slovenija pregovorno država z zelo nizko volilno udeležbo in kljub temu, da bodo parlamentarne volitve sredi poletja, ko so ljudje na dopustu, pa bo udeležba najbrž precej višja. Tokratna udeležba, ki je znašala 24 odstotkov, je rekordno nizka in je celo 5 odstotkov nižja od udeležbe na evropskih volitvah 2009. Koliko ljudi bo glasovalo na parlamentarnih volitvah, je sicer težko napovedati (predvsem zaradi poletnega termina), a kljub vsemu gre pričakovati (vsaj) deset ali petnajstodstotno višjo volilno udeležbo. Drugič, na desnici bo pravnomočna obsodba Janeza Janše precej bolj izrazit faktor, ki ga na evropskih volitvah ni bilo čutiti. Že res, da ima SDS najsolidnejšo volilno bazo, ki bo svoji stranki ostala lojalna. Vprašanje pa je, kako bo Janševa stranka sposobna prepričati druge državljane, ki niso “trdno jedro” strankarskih konsenzov. Vprašanje je, kdo bo mandatarski kandidat (bo to morda Zver?) in kdaj bo o Janševi pritožbi odločalo Ustavno sodišče. V optiko teh preračunavanj gre tudi umestiti špekulacije o konsenzu Nove Slovenije (na državni ravni brez Peterleta, ki je v Evropi pomemben faktor) in SLS. Tretji dejavnik je še reorganizacija levice: Šoltesova prva izkušnja pred volivci v nedeljo je bila zanj zelo pozitivna (10 odstotkov), tukaj je še novonastajajoča stranka Mira Cerarja, svojo stranko pa ustanavlja tudi Alenka Bratušek. Neuradno je slišati, da bi levica lahko stavila na zavezništvo teh treh strank (in tako nadaljevala s tradicijo ustanavljanja političnih sil tik pred volitvami), ki bi po prvih javnomnenjskih anketah skupaj lahko prejele nekaj manj kot 25 odstotkov. SD je pod Lukšičevim vodstvom upadel (to kažejo tudi nedeljske volitve in Lukšičev ponedeljkov odstop), močno bo najbrž padla tudi Pozitivna Slovenija (razkol bo tokrat pustil precejšnje posledice). Desus se je uveljavila kot populistična stranka, Erjavec pa kot politik, ki pozna prave prijeme za preboj parlamentarnega praga: Desus je samostojna spremenljivka, ki zna oportunistično speljati vodo na svoj mlin ne glede na politično stanje v državi.
O vsem tem pa bo še čas za razpravo: stranke so opravile ogrevanje, sedaj bo šlo zares!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
