Konec desne pravljice

Pravzaprav je Nicolas Sarkozy presenetil. Njegovih 48,8 odstotka glasov je več, kot mu je napovedala katera koli predvolilna anketa. Kljub temu je veliki poraženec včerajšnjega večera. Ne samo on, marveč vsa francoska in evropska politična družina, ki ji pripada. Končuje se namreč razmeroma kratkotrajno obdobje, ko je imela škarje in platno na evropski sceni docela v svojih rokah.

Slabo izkoriščeni čas?

Seveda po lanskoletnem prevzemu oblasti v Španiji desnosredinske stranke še vedno odločajo o usodi največjega števila velikih držav Evropske unije. Njihove dominacije niso mogli resno ogroziti padci vlad na Slovaškem, Nizozemskem in v Romuniji. Francoski Hollandov uspeh ima nasprotno izjemen simbolni učinek. Na podlagi dosedanjih izkušenj je moč sklepati, da bo tesni socialistični zmagi na predsedniških sledila precej obilnejša na parlamentarnih volitvah, kot je bilo ob  Mitterandovi vselitvi v Elizejsko palačo  leta 1981. Čeprav je celo današnji izid deloma uravnotežen s (sicer nenavadno pičlo) relativno večino konservativcev v Grčiji, bo vsekakor zgled za ostale volilne preizkuse, tudi za tistega v nemškem vlečnem konju leta 2013. Angela Merkel navsezadnje ni naključno nenavadno dejavno posegala v prizadevanja za vnovično izvolitev kontroverznega Sarkozyja.

In ko so se volivci odrekli njemu, so se pravzaprav začeli odrekati neki politični paradigmi, ki se je nekaj leta zdela neustavljiva. Zdaj postaja varčevanje kot religija že nekoliko nadležno, tudi velike besede o neuspehu projekta multikulturalizma  niso prinesle skoraj nikakršnih sadov. Gospodarska kriza in tesnobna občutja zaradi spreminjajoče se demografske podobe Evrope se povprečnemu prebivalcu celine po desnem intermecu ne zdijo nič manjši, četudi se je zlasti v Nemčiji zgodilo kar nekaj premikov na bolje. A zlobneži bodo rekli, da je zanje najbolj zaslužen bavbav desničarjev Schroeder.

Kajpak stvar za konservativne stranke še zdaleč ni tako tragična, kot se jim gotovo zdi ob grenki francoski piluli nocoj. Pred dobrim desetletjem je bil skoraj ves kontinent politično obarvan rdeče, a tudi to stanje ni trajalo kaj dlje od sedanje pravljice strank članic Evropske ljudske stranke in njihovih prijateljev. Razplet grških volitev pa dopušča hkrati možnost, da na prizorišče na velika vrata vstopajo politiki in gibanja s popolnoma drugačnimi zamislimi o družbi, kot jih imajo tisti, ki so vsaj na zahodu celine  diktirali tempo ves čas po drugi svetovni vojni. V tej luči je skoraj tolažilno, da je levičar Melenchon v Franciji ostal skoraj povsem na obrobju in da njegovi privrženci niti pri Hollandovi zmagi niso odigrali tolikšne vloge, kot jo je marsikdo pričakoval.

Foto: Wikipedia