Slovenska Jakobova pot od hrvaške meje pri Obrežju, preko Ljubljane do Trsta vodi tudi po Ljubljanskem barju in na poti od Ljubljane do Vrhnike ne preveč pogoste popotnike popelje tudi skozi vasico blatnega imena, kjer stoji cerkev svetega Jakoba. Nič nenavadnega, če vasica ne bi imela kolovoza, kjer je dovoljeno hoditi le po levi. V vodniku po Jakobovi poti namreč piše takole: “Pod hribom zavijemo levo, hodimo po levi strani kolovoza, ker lastnik desnega dela kolovoza in zemljišča ob njem ne dovoli hoditi po svoji zemlji. Lastnik levega dela kolovoza in zemlje ob levem delu kolovoza pa dovoli.”
Sam sem se tej slovenski posebnosti – ko sem tole prebral v vodniku – malo nasmejal, a ko sem v resnici prišel do dvolastniškega kolovoza in ko sem videl prometni znak v stilu “prepovedan prehod in zadrževanje na zasebnih parcelah” ter pogled gospe iz hiše na desni strani – verjetno lastnice desnega dela kolovoza – sem se pač lepo pomaknil na levo. Tam sem vztrajal do cerkve svetega Jakoba in še naprej sem se držal bolj leve strani.
Redki popotniki, ki peš romamo po Jakobovi poti ne naredimo prav nikakršne fizične škode traktorskemu kolovozu. Preprosto pozdravljamo ljudi ob poti, rečemo z njimi kakšno besedo, ne silimo na dvorišča zasebnih stavb, niti nismo pretirano firbčni, da bi motili mir ljudi. V tem primeru lastnika desne strani kolovoza. Kakšno sporočilo nosi tale dvolastniški kolovoz? Kaj lastnika desne strani kolovoza sili v tako smešno, a obenem abotno obnašanje (zdi se mi, da Slovenci nimamo pravega izraza za angleški “ridiculous”)? Kaj je tisto kar sili lastnika desne strani kolovoza v to, da se takole “daje v zobe” ljudem? Kako je do tega prišlo?
Naj ugibam. Prav lahko si predstavljam brata, ki jima je oče kakih 50 let nazaj, ko je delal oporoko, zapustil parcele – enemu na levi, drugemu na desni in skupni dostop do njih. Logično, da samo z eno dovozno potjo – pot pač ne daje kruha. Da se ne dela škoda. Pa je skozi leta med bratoma in njunima družinama kdaj prišlo do kakega nesporazuma, ki so ga vestno pometli pod preprogo. Morda je kakšen od bratov celo drugemu “odščipnil” kje kakšen košček zemlje, kar je oni drugi odpustil, da bi se le razumela. Morda je celo ponesreči kdo od bratov odkosil kakšno travo ali posekal drevesce, ki je bilo prav gotovo na “našem”. V teku let se je takih drobnarij nekaj nabralo.
Ob prvem večjem sporu sta si vse to vrgla v obraz in – kot je navada – prenehala govoriti med seboj, se na smrt “skregala” in zanetila začetek bratskega sovraštva. V sporu se seveda nista znašla le onadva, pač pa kar celotni družini. Sovraštvo se namreč kaj rado prenese v naslednjo generacijo in se potegne še naprej v prihodnost. Danes nihče sploh več ne pozna pravih vzrokov spora, ne pozna dejstev, nihče ne ve za krivice, ki so se dogajale.
Moža se tudi nista mogla, niti se nista hotela spraviti, ko je eden od njiju umiral. Kmalu je še oni drugi zapustil svet – prav tako nespravljen z rodbino svojega brata. Dejstva sedaj nikogar ne zanimajo več, sovraštva med rodbinama so se vsi navadili. Ker je od nekdaj bilo tako. In tako tudi mora biti. Opaziti je tudi, da že tretja generacija več ne govori med seboj.
Kolovoz pa ostaja še vedno skupen, kot zgovorna priča nezmožnosti odpuščanja, nezmožnosti doseči spravo med bratoma. Obe rodbini pa trpita.
Foto: Aleš Čerin
