Čezatlanstko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP) je sporazum, s katerim želita ZDA in Evropska unija okrepiti medsebojno gospodarsko sodelovanje. O vsebini sporazuma potekajo pogajanja, hkrati pa čedalje večji del javnosti izraža svoje dvome o tem, kaj nam bo sporazum v resnici prinesel.
Če zakonodaja “ovira trgovino”
Sporazuma se je prijela oznaka “prostotrgovinski sporazum”, čeprav zniževanje carin predstavlja le majhen del novosti, ki jih bo prinesel. Po teoriji proste trgovine bo ukinitev carin in odprtje meja spodbudilo gospodarstvo in bomo vsi živeli bolje, kot pa če se države vedejo protekcionistično. Vzporednice lahko potegnemo s povezovanjem držav v Evropsko Unijo, kjer so z odprtjem meja vse strani veliko pridobile, pomembnih lekcij pa smo se naučili tudi iz svojega preteklega protekcionističnega sistema.
Ker TTIP posega na področje zakonodajalstva, hkrati pa pogajanja potekajo v strogi tajnosti, je čedalje širša javnost do njega močno skeptična. Javnost najbolj nasprotuje TTIP-u zaradi mehanizma ISDS, po katerem lahko korporacije tožijo države, če bi jim kak novi zakon lahko zmanjšal dobiček. Izkušnje iz preteklih desetletij kažejo, da take tožbe, oziroma že sama možnost tožbe, države precej ovirajo pri sprejemanju zakonov, s katerimi bi zaščitile zdravje svojih državljanov, delavske pravice ali okolje. Mimogrede, ta mehanizem je tudi najspornejša točka sporazuma CETA, ki ga sklepata Evropska Unija in Kanada.
Mnogo skrbi povzroča tudi mehanizem zakonodajnega sodelovanja, s pomočjo katerega naj bi se zbližali predpisi na obeh straneh Atlantika, da se poenostavi trgovanje. Podobno kot ISDS, tudi ta mehanizem ob neustrezni implementaciji postavi države v slabši izhodiščni položaj, ko bi želele z določenimi ukrepi zaščititi okolje, zdravje državljanov ali zavarovati delavske pravice.
Kaj lahko ponudi Evropa, kaj ZDA
Včasih se kak politik brani pred razpravo z angažiranimi državljani, češ da se bo o TTIP možno zares pogovarjati šele, ko bodo pogajanja dokončana in besedilo sporazuma znano. V resnici pa je zelo zanimivo spremljati že potek pogajanj, saj si tako lahko ustvarimo svojo sliko o idejnem ozadju čezatlantskega partnerstva.
V primerjavi z ISDS in zakonodajnim sodelovanjem je področje medsebojnega odpiranja trgov deležno manjše pozornosti javnosti. Hkrati pa je prav odpiranje trgov bistvo proste trgovine in tudi tu se dogaja marsikaj zanimivega.
Evropa sedaj ščiti svoje kmetijstvo z uvoznimi carinami na kmetijske izdelke. Američani ščitijo svoj trg javnih naročil s svojo zakonodajo, na primer direktivo “Buy America”, preko katerega z davkoplačevalskim denarjem financirajo pretežno domača, lokalna podjetja.
Kljub skrbnemu varovanju informacij se je lani v javnost izmuznil dokument, ki priča, da bi bila Evropa pripravljena umakniti svoje carine na kmetijske izdelke, če bi ZDA omogočile evropskim podjetjem vstop na svoj trg javnih naročil.
Kmetijstvo kar na prosti trg?
Tak daj-dam bi imel za evropsko kmetijstvo pogubne posledice. Ameriške kmetije so v povprečju veliko večje od evropskih. Zaradi tega in drugih dejavnikov, ki jih navedemo v nadaljevanju, je ameriško kmetijstvo donosnejše, zato se ob ukinitvi carin marsikateri evropski kmet ne bi mogel obdržati na trgu. To bi še pospešilo trend izginjanja majhnih kmetij, ki smo mu že sicer priča v Evropi, in izgubo milijonov delovnih mest v kmetijstvu. Za slovensko kmetijstvo, ki ima v primerjavi z Evropo še manjše in bolj razdrobljene kmetije, bi bile posledice toliko večje.
Pri kmetovanju je na obeh straneh Atlantika tudi nekaj pomembnih razlik, na primer uporaba gensko spremenjenih organizmov, različna regulativa herbicidov in pesticidov ter uporaba hormonskih vzpodbujevalcev pri vzreji govedine. Z ameriškim načinom pridelave živeža je povezana tudi preventivna uporaba antibiotikov, kar je izjemen izziv za celotno človeštvo, saj je pretirana raba antibiotikov pripeljala do antimikrobne rezistence, zaradi katere umira veliko ljudi.
Neodvisno od TTIP mnogi strokovnjaki opozarjajo, da ima propadanje majhnih kmetij in razraščanje visoko specializiranih in industrializiranih veleposestev mnoge negativne posledice. Kvaliteta hrane pada, tako zaradi načina pridelave kot zaradi transporta, ki zahteva kemično obdelavo živil. Družba in pokrajina se korenito spreminjata, vasice in podeželjska mesta se praznijo, brezposelnost se veča. Ker kmetovanje ni le služba, ampak način življenja, je kmeta težko “prezaposliti”, saj je zelo navezan na svojo zemljo. Hkrati celotna družba postaja bolj ranljiva, saj so majhne kmetije z raznoliko pridelavo precej bolj odporne na ekstremne vremenske razmere (suše in poplave), kot veleposestva z monokulturami. Zaradi podnebnih sprememb je jasno, da bo ekstremnih vremenskih razmer v prihodnjih desetletjih čedalje več in bo ta vidik pridobival na pomembnosti, prevoz živil na dolge razdalje pa globalno segrevanje še pospešuje.
Poleg vsega naštetega ima preskrba s hrano, podobno kot z energijo, tudi strateški vidik. Gre torej za zelo kompleksna vprašanja, ki jih ne more reševati kupec preko izbire najcenejšega “izdelka”. Pri prepuščanju kmetijstva pravilom prostega trga bi morali biti bolj previdni kot pa, na primer, pri tehnoloških izdelkih.
ZDA so “močan trgovski partner”
Kmetijski trg naj bi torej Evropa v okviru TTIP bolj odprla za ameriške proizvode. V zameno naj bi ZDA evropskim podjetjem odprla vstop na svoj trg javnih naročil. Konec februarja sta si evropska in ameriška stran izmenjali pogajalska izhodišča glede odpiranja trga javnih naročil. Zaradi netransparentnosti pogajanj podrobnosti niso znane, je pa evropska stran ameriški predlog označila za veliko razočaranje. Izrazila je pričakovanje po reviziji in ponovni izmenjavi stališč. Konec marca je z ameriške strani prišel signal, da ponovne izmenjave izhodišč v doglednem času ni pričakovati, ampak bodo osnova za pogajanja že izmenjana izhodišča. ZDA torej svojega trga javnih naročil ne nameravajo bistveno odpreti za evropska podjetja.
Ne glede na to, kako se bo sedaj Evropa odzvala glede carin v kmetijstvu, je to signal, da pri TTIP primarno ne gre za uresničevanje ideje o prosti trgovini, po kateri bi odprte meje povečale blagostanje na obeh straneh. Videti je, da gre bolj za širjenje ekonomske moči po preprostem načelu – izpogajati zase najboljši kos pogače.
