V enem od komentarjev na pričujočem portalu sem prebral, da je o Grozdetu že vse povedano. Tako verjetno ne bo nič novega, če opozorim na temeljno tragiko omenjenega mladeniča, ki je, kot je med vrsticami nakazal ljubljanski metropolit Stres, v tem, da ga ni povozil avtobus. Zaradi na videz tako prozaične okoliščine njegovo povzdignjenje na oltar, za katerega po merilih svoje Cerkve nedvomno izpolnjuje vse pogoje, ni zgolj še ena v vrsti zlasti pod pokojnim Janezom Pavlom II. že kar industrijskih beatifikacij.
Ščepec političnega poguma
Je – kakor koli obračamo – politična odločitev. Če bo zdaj na kateri koli strani kdo vstal in glasno protestiral, češ da kaj takega ni mogoče, naj ga takoj potolažim. Že pred beatifikacijo blaženega Grozdeta je bilo tovrstnih odločitev domala od prvih stoletij krščanstva do danes kar precej. Ljudem je vsaj na zadnji stopnici na oltar velikokrat pomagal politični premislek.
Morda sicer premalokrat je bilo zraven celo za ščepec političnega poguma. In Cerkev na Slovenskem, ki je v zadnjih petnajstih letih pogosto rada živela v prijetni iluziji, da je politično izjemno pogumna, čeravno je bila v največji meri samo glasna, ga je skupaj z organi vesoljne Cerkve tokrat pokazala. Uradno je razglasila, da je po njenih standardih v nebesih nekdo, ki je umrl na začetku leta 1943, a za njegovo smrt ni bil kriv avtobus. V svojem pogumu je šla celo dlje: po svojem vodilnem zastopniku je izjavila, da za javnost niti ne bo ohranjala (lažne) slike, da je bil kak (takšen ali drugačen) avtobus zares posredi.
Ko bi bili dežela avtobusnih nesreč …
Tu pa je kajpak dregnila v osir. Ne glede na to, da sedaj večina nekatoliških kritikov beatifikacije zagotavlja svojo popolno indiferentnost, kar se tiče svetnikov, ki jih časti njim tuja Katoliška cerkev, je nedvomno nekatoliški predsednik slovenske države pred ne tako davnimi leti rajnega papeža ob njegovem drugem obisku menda posvaril pred beatifikacijo Grozdeta in škofa Vovka. Zakaj? Oba sta bila žrtvi bolj ali manj neupravičenega nasilja. Seveda bi bilo hudo že, ko bi prvega usmrtil, drugega pa ranil avtobus in bi bil za nesreči kriv šofer. A tako je zadeva še bistveno manj prijetna. Kjer je nasilje in kjer je – v Grozdetovem primeru – umor, je po sami logiki stvari nekdo, ki ga je zagrešil.
No, pa se hitro znajdemo ob precejšnjem paradoksu. Čeprav v Sloveniji sorazmerno malo ljudi terja (kazensko) odgovornost krivcev za medvojno in povojno nasilje in čeprav si upam reči, da smo po volji za kakršno koli pravno preganjanje tovrstnih zločinov čisto na evropskem repu, nihče zaradi svoje dejavnosti ni izgubil privilegijev iz minulih časov. Pri nas nikoli niso v osdpredju žrtve, ampak skoraj vedno storilci. Seveda, obe medvojni strani navdušeno častita svoje žrtve. A imata velike težave, ko bi bilo treba javno priznati tragičnost in nesmiselnost žrtev na drugi strani.
Odgovornost monopolistov
Kljub dejstvu, da je tak vzorec obnašanja razporejen po vseh slovenskih logih, odgovornost strani za premike ni enaka. Ne zato, ker poražena protipartizanska stran ne bi zagrešila brutalnih zločinov nad nedolžnimi ali ne bi bila odgovorna za prenekatero osebno tragedijo in dolgotrajno hudo travmo, še danes razvidno iz bolestnega sovraštva mnogih (predvsem) do “bele garde”, ki pač ne more biti samo sad agresivne režimske propagande. Vse navedene stvari bi morali jemati resno in žalostno je, da te volje pogosto ni. Povojna kalvarija ne more pokriti vsega medvojnega gorja. Vendar je glavnina bremena kljub povedanemu na zmagoviti strani. Ona je imela (pre)dolgih pet desetletij popoln monopol nad pripovedovanjem zgodb o polpreteklosti in hkrati nosi največjo krivdo za to, da se v Sloveniji še dvajset let po tem, ko so dovoljene druge zgodbe, veliko bolj kot žrtvam posvečamo njihovim rabljem. Kar je narobe svet in popolnoma drugače kot v Nemčiji, ki je verjetno kot edina družba na institucionalni ravni uspela razčistiti s svojo preteklostjo, saj je bil to na neki način pogoj za njeno vstajenje in obstanek. Ravno v teh dneh doživljamo sicer absurdnost takšnega odnosa do minulosti, ko je zaradi neposrečeno uporabljene besedne zveze iz nacističnih časov med prenosom tekme nemških in avstralskih žogobrcarjev na nogah vsa država.
Pri nas pa pravzaprav na obeh straneh vlada panični strah, da bi se zaradi priznanja žrtev drugega, zamajala podmena o lastni brezmadežnosti in čistosti, ki je seveda nadvse konkretna, ker gre nazadnje velikokrat za brezmadežnost in čistost lastnih dedov in očetov. Torej nad mrtvimi z drugega brega najraje zamahnemo z roko. Rečemo, da so si – če so bili ubiti – smrt gotovo zaslužili. Ker so bili pripadniki komunistične partije. Ali ker so bili preprosto “kolaboranti” te ali one vrste. Tudi ob razpravah o Grozdetu znova vidimo, kolikšno čudežno moč veliko ljudi na Slovenskem še vedno pripisuje čarobni besedi ‘kolaboracija’. Kot da se da z njo prekriti vsako grozodejstvo. In če bi mislili, da tak odnos ne prizadeva “naših” žrtev, žrtev na “pravi” strani, bi se motili. Tako na partizanski kot protipartizanski strani opažam fenomen, da se svojim umrlim ne priklanjata toliko kot individualnim človeškim osebam iz mesa in krvi, pač pa veliko bolj kot brezobličnim vojakom neke monolitne ideje. Kakor da bi bilo oboje strah njihovih človeških obrazov, njihovih dvomov in nepopolnosti, pa tudi individualne podobe trpljenja.
Grozde kot nov list
Seveda niti blaženi Grozde ni imun pred nevarnostjo, da bi ga namesto kot dvajsetletnega fanta, ki je imel pred seboj še vse življenje, predstavljali kot šablonskega bojevnika za papirnato idejo. Ravno tako nisem prepričan, ali je res prav on tisti lik iz slovenske katoliške preteklosti, ki lahko kaj pove mlademu Slovencu ali Slovenki, kot nas v teh dneh prepričujejo cerkveni predstavniki. Vendar je njegovo povzdignjenje na oltar, edino priznanje, ki ga more s svojo biografijo v tej čudni deželi trenutno doseči, priložnost, da obrnemo nov list v odnosu do medvojnih in povojnih žrtev. Ko jih zaradi tega, da ne bi prizadeli njihovih mučiteljev, ne bomo več omalovaževali, ne oziraje se na to, ali so “naše” ali “njihove”. Še veliko političnega poguma bo potrebno.
Foto: Aleš Čerin