Miro Cerar, zmagovalec predčasnih parlamentarnih volitev in najverjetnejši predsednik nove vlade je ob svoji gladki zmagi dejal, da si želi pisane vlade. Miro Cerar je, tega se najbrž tudi sam zaveda, zavezan v levo koalicijo, saj so ga tja, kljub načelnim prizadevanjem po sredinskosti, postavili volivci, dokončno pa se je na levo po zavrnitvi sodelovanja z SDS pomaknil tudi sam. Vabilo na sodelovanje je po poročanju nacionalne televizije Stranka Mira Cerarja namreč poslala vsem parlamentarnim strankam, razen SDS. Tudi NSi, čeprav je velika verjetnost, da ga bo ta zaradi nemoči izvajanja svojega programa v vladi levih in k bolj socialističnim ukrepom nagnjenih strank najbrž zavrnila. Resnici na ljubo dvomim, da bi bil Cerar ob ostalih koalicijskih partnerjih NSi pripravljen ponuditi zadosti kredibilno podporo pri izvajanju bistvenih delov njenega programa.
Svetovalci v štabu Mira Cerarja najbrž dobro vedo, da so predvolilne besede eno, pogajanja in končno besedilo koalicijske pogodbe pa nekaj povsem drugega. V to se bodo lahko kmalu prepričali, ko se bodo pričela prva pogajanja s potencialnimi koalicijskimi partnerji in z njimi prvi odmiki iz zamišljenih smeri. In bolj kot bo končna vladna zasedba pisana, bolj bo koalicijska pogodba mešana in večja bodo odstopanja od predvolilnih besed in obratno. Bolj kot je vlada enobarvna, manj je odstopanj od zastavljenih ciljev, manj je bežanja pred odgovornostjo v primeru slabih rezultatov in bolj pregledno je delovanje vlade, ki ga ne zaznamujejo medsebojna obračunavanja koalicijskih partnerjev.
Analiza volilnih rezultatov in povolilnih izjav voditeljev na novo izvoljenih parlamentarnih strank kaže na koalicijo SMC, SD, Desus in morda ZaAB. NSi si v tej sestavi vlade ne predstavljam, ker ima z omenjenimi strankami neskladen ekonomsko-političen program in bi bilo sodelovanje v takšni vladi neodgovorno do volilnega telesa stranke. Vstop v vlado bi za stranko pomenil degradacijo njenega programa, medtem ko bi ji opozicijska drža omogočala piljenje programskih usmeritev in sprotno kritiko vlade na področjih, kjer je stranka najmočnejša: nizki davki, privatizacija, odprava birokratskih ovir, strukturne reforme na trgu dela, racionalizacija javne uprave ipd. SDS, ki tudi nadalje ostaja najmočnejša opozicijska stranka, bo najbrž v veliki meri vztrajala pri nelegitimnosti volitev, še posebej, če bo sodba Janezu Janši razveljavljena. Slednje se bo po vsem sodeč najbrž tudi v resnici zgodilo, če ne prej, pa na zadnji instanci, torej na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Sodbe, ki temeljijo na indicih o prejetih obljubah resnici na ljubo ne sodijo v sodobno in na demokratičnih načelih ter vladavini prava temelječo evropsko združbo. Indične sodbe o domnevnih obljubah so, prosto po Solženicinu, pogosto izvajali na podlagi zloglasnega 58. člena sovjetskega kazenskega zakonika v obdobju najbolj trdega stalinizma.
In kaj kažejo programi najverjetnejših koalicijskih partneric? Program Stranke Mira Cerarja, kot nove vodilne politične sile v državi, je naštevanje bolj ali manj lepih želja. Področja delovanja so sicer natančno razdelana, vendar program ostaja na ravni splošnosti in želja. Takšna pozicija omogoča strategijo širokega pasu prilagajanja povolilnemu razpoloženju, kar pa je za kredibilnost stranke vse prej kot pozitivno. Vprašanja, kot so smer spreminjanja davkov, ukrepi za večjo fleksibilnost trga dela, ukrepi za uravnavanje javnih izdatkov s prihodki, ukrepi glede državne lastnine ipd. ostajajo odprta. Osebno imam težave najti smer, v katero se stranka Mira Cerarja ob omenjenih vprašanjih nagiba in kakšno politiko glede omenjenih vprašanj bi stranka vodila, če bi prejela absolutno večino vseh glasov.
Program Socialnih demokratov odraža ideološko nasprotovanje svobodni družbi, v kateri prostovoljno sodelovanje med ljudmi ščiti vladavina prava, ki velja enako za vse. Vsebina je težko berljiva in polna mešanja med vzroki in posledicami ter je zadosti drzna, da ponuja moralne nasvete, kako bi morali živeti, celo nasvete glede spolnosti. Javno objavljen program SD si ne zasluži resnejše obravnave. Program stranke DeSUS je fokusiran na ponavljanje fraze o zaščiti statusa upokojencev in temelji na vztrajanju pri nevzdržnem sistemu sprotnih izplačil pokojnin, sicer pa ponuja prazne besede o pravičnosti, blagostanju, socialni vključenosti in podobne ter nič vsebinskih okvirjev za resnejšo polemiko. Za programa obeh strank veljajo besede Miltona Friedmana: »Prvo mi povejte program, da se do njega opredelim.«
Najbolj konkreten izmed vseh programov najverjetnejših strank prihodnje koalicije je program Zavezništva Alenke Bratušek. Iz programa se vidi, da je velik del ljudi, ki so pisali program, sodeloval pri delu odhajajoče vlade in da so seznanjeni z nekaterimi politikami in imajo izkušnjo dela v vladi. Program stranke je v pomembnih točkah nedosleden in kontradiktoren. Stranka denimo ponuja infrastrukturne projekte, ki so po svoji naravi finančno precej zahtevni, a hkrati napoveduje, da bi v naslednjih desetih letih znižala javni dolg v okvir 45% BDP. Preprosta matematika pove, da bi za kaj takšnega morali v omenjenem obdobju ob predvideni vsakoletni gospodarski rasti 2% izkazovati približno 2.5% proračunski presežek letno, ki bi ga v celoti namenjali za poplačilo obstoječega dolga.
Ob izostanku resnejših sprememb v strukturi delovanja države je scenarij, kot ga ponuja zavezništvo premierke v odhajanju namreč iluzoren, vlada ki bi kaj takšnega izvedla, pa bi se v zgodovino zapisala kot ena bolj reformističnih. Programa Združene levice zavestno nisem obravnaval, ker gre za ortodoksen pamflet uperjen proti svobodni družbi na način Kardeljevega manifesta socialističnega samoupravljanja, ki mu v sodobni družbi, kot jo razumem, ni mesta.
Od rezanja tort in slavja bo treba preiti k dejanjem. In samo dejanja štejejo.
Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
