Carji hazarda z vladnim soglasjem k objavi razpisa

Ne glede na morebitne utemeljene pomisleke obstajajo trije močni razlogi za vladno soglasje k objavi razpisa vpis na fakultete. Vir: Wikipedija

Ne glede na morebitne utemeljene pomisleke obstajajo trije močni razlogi za vladno soglasje k objavi razpisa vpis na fakultete. Na tem mestu ne kanim razmišljati o razlogih, ki so vlado spodbudili, da začasno ne da soglasja k objavi razpisa za vpis na fakultetni študij, ki naj bi bil po prvotnih zamislih objavljen danes. O njih bi lahko samo špekuliral. Menim pa, da obstajajo vsaj trije močni razlogi, zaradi katerih bi bilo vsaj po mojem mnenju bolje, da bi vlada omenjeno soglasje dala že prejšnji teden tudi ne glede na morebitne utemeljene pomisleke.

Prvič in drugič

Prvi razlog je preprost. V ljudi se je že pred časom zažrl občutek o globoki krizi, pri kateri je najhuje, da se perspektiva njene hitre razrešitve vse bolj odmika. V takih razmerah mora biti po mojem mnenju vsak korak proč od ustaljenih tirnic na drugih področjih dobro premišljen. Po njem je vredno poseči zgolj takrat, kadar je absolutno nujen. Nisem prepričan, da je ta pogoj v navedenem primeru izpolnjen. Zato lahko v prvi vrsti zgolj prilije olja na ogenj že tako razbohotenega nezadovoljstva, ki se po stari slovenski šegi v veliki meri lepi neposredno na trenutno oblast.

Drugi razlog je, da utegne takšna odločitev zgolj zaplesti že obstoječi slovenski začarani krog. Seveda se zavedam, da večina njenih najglasnejših kritikov vladi verjetno ne bi bila pripravljena priznati katerega koli uspeha, četudi bi bil povsem očiten. Toda burkanje strasti v tem primeru nas zgolj oddaljuje od razprave o bistvenem, o globokem neravnovesju, ki je zakoreninjeno v slovenski družbi že dolga desetletja in o katerem na Časniku kar naprej pišemo.

Zgodilo se bo namreč, da bo domnevni “atentat na razpis” skoraj gotovo služil kot novi “dokaz”, da je iracionalni strah in bes mnogih ob tem, ker je trenutno na oblasti vsebinska alternativa na državne fotelje sicer abonirani politični opciji, upravičen. Da pri kritiki sedanje vlade ne gre za nadaljevanje dolgotrajnega ujčkanja iz nedemokratičnih časov prenesenega statusa quo in z njih povezanih monopolov, marveč “zgolj” za nasprotovanje nesmiselnemu ukrepu. In spet bo umanjkala možnost za nujno spraševanje, kako lahko danes celo na zahodu veljajo za apostole demokracije in človekovih pravic v Sloveniji ravno številni tisti ljudje, ki s svojo obrambo obstoječih monopolov že zadnjih trideset let in več niso zamudili nobene priložnosti za metanje peska med kolesa pristne demokratizacije doma.

Tretjič

Tretji razlog za vladno soglasje je verjetno najbanalnejši, vendar ima lahko kratkoročno največ posledic. Z nenujnimi odločitvami, ki skoraj gotovo dvignejo več prahu, kot na koncu prinesejo koristi, se ponovno po nepotrebnem napenja koalicijski lok. To bi bilo še razumljivo, če bi imela vlada v parlamentu trdno večino. V pogojih pravkar potekajoče živčne šahovske partije, za katero se je sicer zdelo, da jo vladna stran počasi dobiva, so takšne poteze precej hazarderske.

Seveda se še vedno osmeši vsak, ki v Karlu Erjavcu v teh dneh gleda “odrešenika”.  Toda šibkejši partnerji so po nepotrebnem izpostavljeni dodatnemu prepihu. In še enkrat moram ponoviti tisto, kar sem v zadnjih mesecih že večkrat napisal. Preživetje vlade pod vodstvom vsebinske alternative “večno vladajočim” je vsaj trenutno vredno več od kratkotrajnega ugodja ob dobro izvedeni, a za koalicijo nevarni “enajstmetrovki”. Kaj pomeni politični geto, ki ga lahko padec vlade prinese, je v zadnjih letih pač postalo jasno.