Pred kratkim sem v medijih zasledil novico o nekakšni konferenci, posvečeni »enakosti med spoloma«, na kateri je sodelovala tudi premierka Alenka Bratušek. Moral sem kar nekajkrat prebrati naslov te novice, da sem sploh ugotovil, zakaj me tako moti sintagma »enakost med spoloma«. Namreč, spola sta lahko kvečjemu enakopravna, ne pa tudi enaka. Ideja o nekakšni »enakosti« spolov namreč v zadnjem času propagira ideologija t. i. dženderizma, ki postavlja pod vprašaj človekovo spolno identiteto. Omenjena ideologija tudi spodbuja spremembe spolov, ravno tako tudi istospolno usmerjenost, v ozadju pa je mogoče zaznati nekakšno težnjo po emancipaciji izpod tradicionalnih moških in ženskih vlog.
Z omenjeno ideologijo sem se sicer bolj podrobno seznanil na lanskem festivalu mladih v Medžugorju, vendar sem o tem začel več razmišljati v zadnjem času, ko sem zasledil kar nekaj tez o tem, kako s(m)o sedanji moški na duhovni in psihični ravni šibki, razlike med spoloma pa so se izgubile. Posledično je tudi med ženskami precej več razočaranja nad nasprotnim spolom. V ozadju se skriva že omenjeni dženderistični recept: bolje za žensko, da si najde dobro istospolno partnerko, kot pa slabega heteroseksualnega partnerja. Še dobro, da se določeni segmenti družbe na to odzivajo tudi z novimi pobudami. Denimo Cerkev s programi, kot je »Odmik za moške«, pa tudi literaturo, ki na novo ovrednoti identiteto spolov po duhovni plati, poleg tega v zadnjem času nastajajo tudi moške in ženske molitvene skupine.
Videti je, da ima logika identitete spolov, predvsem tudi v obliki raznih t. i. homo-lobijev, proti katerim se je postavil tudi sedanji papež Frančišek, svoj vpliv tudi v naši krajevni Cerkvi. Cerkev na Slovenskem, v kateri je po mnenju Vatikana zaradi slabega vodenja, moralo v zadnjih letih odstopiti nekaj nadškofov, se trenutno sooča z izpraznjenima sedežema na dveh najpomembnejših (nad)škofijskih sedežih, kar se odraža tudi v splošni verski klimi. Četudi imata obe nadškofiji formalno apostolskega administratorja, se ni mogoče izogniti sindromu »ovac brez pastirja«, kar pomeni tudi krepitev mnenj, ki jih lahko formalno sicer upravičimo z evangelijem, vendar vodijo v needinost. Denimo, ko dva katoličana z istimi krščanskimi principi lahko o isti stvari zavzameta povsem diametralno nasprotno stališče. A temeljni problem, ki ga vidim, so predvsem vzorci mišljenja (z vsemi pripadajočimi stereotipi in predsodki), ki so samo navidez v skladu z duhom evangelija, kot na primer pritrjevanje in kimanje, češ »mi se imamo radi«, pa čeprav je treba na račun evangelija sprejeti tudi kakšen (gnil) kompromis.
V tem tednu sem kot član župnijskega pastoralnega sveta v svoji župniji prejel novo vabilo na nekakšen tečaj pastoralnega načrtovanja. Odkrito moram priznati, da me je kar nekoliko strah, da bo iz vsega tega nastal zgolj nek pogovor, kako tehnično izpeljati neko pastoralno načrtovanje, seveda ob nespremenjeni miselnosti ter duhovni podlagi. In tu se stvar pogosto konča. Ker nam ni v interesu, da bi se kaj spremenilo. Zato naše cerkve še naprej ostajajo prazne, mnogi ljudje pa kljub prejetim zakramentom ne poznajo živega (!) Jezusa, ki presega zgolj neko tradicionalno pripadnost določenim kulturnim izrazom vere.
Ko sem se zadnjo nedeljo vračal s Celja, kjer smo imeli karizmatične duhovne vaje, je v avtu nastala debata tudi o tem, koliko so naši dušni pastirji dejansko pripravljeni dopustiti spremembe. Prišli smo do ugotovitev, da so sicer vsaj teoretično odprti za reforme, ki bi omogočile ljudem novo izkustvo živega Jezusa – in to je izkustvo, ki presega razumsko raven, saj se dotika srca. A pogosto naletimo na težavo, ko naši dušni pastirji kljub siceršnji dobri volji niso pripravljeni narediti koraka naprej. Zakaj? Ker jih dostikrat hromi strah. Pa ne samo strah pred »neznanim«, pač pa strah pred tem, da bi morebiti tvegali preveč in zapravili tisto, kar jim sedaj nudi dovolj »varno okolje«. Mnogi župniki na župnijah prebivajo sami in ker ob obilici pastoralnega dela le stežka opravljajo gospodinjska opravila (kuhanje, pranje, čiščenje), so ti opravki navadno stvar in dolžnost župljanov. Hvale vredno je, da župljani pomagajo pri tem, vsak po svojih močeh, zmožnostih in darovih. Problem pa je, ko ta opravila lahko postanejo izgovor, da se domačega župnika na nek način drži v šahu. Še zlasti, če ima ta krog ljudi zelo izoblikovan pogled na to, kako naj bi izgledalo versko življenje v župniji, in začne postavljati pogoje.
Že marsikdo mi je »pojamral«, da imajo v župniji sicer polno pobud, ki jih njihov župnik dobrohotno sprejme, vendar si jih nato »ne upa« realizirati. Kajti ko poskuša kaj izpeljati, se lahko kaj hitro sooči z zelo močno »opozicijo« pri tistih, ki skrbijo za njegov ekonomat (ni kaj, tudi za papeško kurijo se govori, da je zelo konservativna ustanova). Večinoma gre za dame v zrelih letih (saj poznate stereotip o moških, ki raje zaidejo v gostilno, medtem ko gredo ženske k maši), ki lahko duhovnika kaj hitro postavijo pred dejstvo, da če ne bo delal po njihovo, bo moral v bodoče sam poskrbeti za vse opravke. Kaj hitro se lahko zgodi, da užaljene reakcije nasprotnikov reform »disciplinirajo« domačega duhovnika. In če nima dovolj vere in tudi duhovne avtoritete, lahko postane ujetnik lastnih sodelavcev, ki ga lahko na mehak način izsiljujejo: če noče ostati prepuščen sam sebi, raje zavre reforme kot da bi vnašal nek »nemir« med tiste, ki prisegajo na tradicionalne verske vzorce. Tako sem slišal že za primer, ko so morali nekje celo odpovedati že dogovorjen večtedenski seminar za evangelizacijo, ker je bil pritisk »tet iz ozadja« enostavno prehud.
S prostovoljnim delom za župnijo ni nič narobe, prav nasprotno – gre za častno nalogo. Problem pa nastane, če se uveljavi mišljenje, da so pomembne zgolj tiste dejavnosti, ki jih lahko »otipamo«. Verjetno je to povezano tudi s splošno klimo, ko se tudi versko prakso omejuje zgolj na človekova čutila in razum. To se recimo kaže pri karitativnosti, ki ne bi smela biti omejena zgolj na zbiranje finančnih sredstev ali oblačil, kajti KKC pozna poleg telesnih tudi duhovna dela usmiljenja. Navsezadnje je tudi revščina po svetu (denimo v Afriki) nemalokrat povezana z duhovnimi razlogi – predvsem v Afriki je ogromno magije, okultizma in vraževerja, ki izhaja iz tradicije tam živečih plemen (in precej tega je že prodrlo v Evropo), pomanjkanje blagoslova ter delovanje zlih sil pa se velikokrat kaže prav v revščini, tako materalni kot duhovni. Tudi Pedro Opeka ne bi zmogel omogočiti številnim »smetiščarjem«, da zaživijo dostojno življenje, če ne bi črpal duhovne moči iz evharistije. Navsezadnje je cilj dobrodelnosti predvsem omogočiti človeku, da ne ostane vse življenje odvisen od miloščine. A o tem več drugič.
Vsi našteti problemi seveda znova vodijo v »odkrivanje tople vode« – namreč v spraševanje vesti. Kakšna je moja mentaliteta? Ali vodi v resnično duhovno prenovo ali sem usmerjen v samozadostnost? Sem odprt za nove duhovne spodbude? Sem pripravljen osebno sprejeti Jezusa za svojega osebnega Odrešenika in pričevati o Njegovih delih, ki jih je storil zame? Denimo, mnogi duhovniki se raje izognejo temam, kot je okultizem, new age ter karizme… samo da je »mir pri hiši«. Tudi za ceno duhovnega nazadovanja ljudstva, ki jim je zaupano. Zato morda za začetek predlagam, da zmolimo kaj za to, da bi duhovniki lahko povsem svobodno in z duhovno avtoriteto oznanjali Jezusa Kristusa. Brez strahu pred morebitnimi pritiski.
P. S. Vsa čast in zahvala vsem, ki ponižno opravljajo častno strežniško službo v naših župnijah ter ne prevzemajo neprijetne, nemalokrat tudi farizejske vloge »stricev in tet iz ozadja«.
