Ko šiba zamenja vzgojo – fizično nasilje nad otroki

otroci vzgoja nasiljeNajbrž že veste, da fizično nasilje nad otroki pušča katastrofalne posledice za njihov razvoj in da fizična kazen ni nikoli vzgojna? Vsaka oblika telesnega nasilja ali kaznovanja namreč sproži šok in posledično destrukcijo v razvijajočih se otrokovih možganih.

Pravno gledano se tovrstna kriminalna dejanja povezana z (fizičnim) nasiljem v družini zakonsko preganjajo na podlagi Kazenskega zakonika in Zakona o preprečevanju nasilja v družini, bolj poljudni opisi fizičnega nasilja pa opredeljujejo telesno kaznovanje tudi vsako grdo ravnanje, ki ne pušča vidnih posledic na telesu (npr. lasanje, blažje klofute in zaušnice, tresenje, cukanje ipd.). Če strnem, je jasno, da so vsa ta groba, grda in boleča fizična ravnanja zloraba otroka ter starševskega poklica, omenjene fizične zlorabe pa so vsekakor v tesnem stiku s psihičnimi, čustvenimi ter spolnimi zlorabami otrok.

Številne raziskave kažejo na organske posledice posameznih možganskih predelov v primeru (fizičnih) zlorab. Nevronski svet možganov je zelo kompleksen in prepleten ter kljub nenehnemu razvoju nevroznanosti precej skrivnosten, vendar je splošno rečeno znano, da je v primeru nasilja in travm poškodovana povezava med ‘miselnim’ (leva hemisfera) in ’emocionalnim’ (desna hemisfera) delom možganov, ki omogočajo človeku celostno delovanje in funkcionalne odnose. Kljub evolucijskemu napredku in izjemni inteligenci homo hapiens sapiensa, je človek vedno pod določenim nadzorom nezavednih, instinktivnih in preživetvenih delov možganov, ob vsem tem pa je bistvena relacijska komponenta. Odnosi in emocionalni možgani (limbični sistem) močno spremljajo otroka že od rojstva, zato so otroci pri odraščanju izredno občutljivi in ranljivi za senzorne, nevronske in hormonske informacije, ki se »vpišejo« v njihovo telo (implicitni spomin), saj jih te, ne da bi se tega zavedali, spremljajo skozi življenje. Um potlači težka doživetja, a si telo vedno vse zapomni, zato se lahko neprimerni dotiki (tudi spolni) in fizično kaznovanje starša »kemično« odrazijo pri otroku kot prekomerna teža, motnje hranjenja, problematično vedenje itd.

Zato se velja resno zamisliti, zakaj je v družinskem in ožjem družbenem okolju prisotno toliko relativnosti in prizanesljivosti do pojma ‘zloraba’, saj si pod tem marsikdo predstavlja (le) najhujše oblike posameznih ravnanj (tako je za marsikoga »občasno« lasanje še sprejemljivo in ne ravno zlorabljajoče). Najbrž so otroci najpogosteje fizično obravnavani oz. kaznovani, ko so nemirni, nerodni (kaj pokvarijo ali uničijo), neuspešni in ko ne ubogajo. Čeprav je npr. otrok dobil enko v šoli in ne dela domače naloge, je »šiba« zanj krivica in zloraba, saj »šiba« ne more vzgajati. Prvič zato, ker bi se vi, če bi vas nekdo udaril, branili in/ali poklicali policijo (kako naj bo torej »šiba« enkrat orodje vzgoje, drugič pa razlog pravnega pregona?). Drugič in predvsem je to krivica do otrok zato, ker vsak starš fizično »vzgaja« in kaznuje izključni zaradi sebe, lastnega nemira in ne zmožnosti reguliranja svojih težkih čutenj ob nemirnem otroku. Vzgoja je zgolj pretveza za stil reševanja problemov in težka čutenja staršev, ki se tako preusmerijo v grešnega kozla. Za širši prikaz lahko nespametno »šibo« ponazorim tudi z verbalnim sramotenjem in divjim poniževanjem otroka, ki z osramočeno in nesamozavestno samopodobo vstopa v svet odnosov.

Čeprav je otrok sorazmerno letom odgovoren za svoja dejanja, je presunljivo pogledati v ozadje vzgojnih metod in odnosov staršev do otrok. Če se otrok pretepa in je nemogoč v šoli in doma ter se (fizično) umiri šele s »šibo«, potem se njemu in staršem samo potrdi, da je res nemogoč. Tako imamo dva poraženca: prestrašenega, žalostnega in osramočenega otroka, ki se bo sicer prilagodil, ter besna in nesrečna starša, ki imata nemogočega otroka. Problem s tem nikakor ni rešen, saj se je nujno vprašati, zakaj se otrok vede neprimerno? Najprej zato, ker je otrok od rojstva »skleda« za lastna in tuja težka in neizgovorjena čutenja (npr. anksioznost doječe matere, ki jo je strah morebitne fizične ali čustvene zavrnitve partnerja po rojstvu), nadalje zato, ker otroci s svojim vedenjem vedno odigravajo zakonski konflikt, s čimer se starša ne rabita soočiti s svojimi nerazrešenimi konflikti in lastnimi čutenji (boleče in skrivnostne teme iz notranjepsihičnega sveta), saj jih zaposluje nemiren šolar ali odtujena najstnica. Najbrž je napotek »premisli preden udariš« zgolj navdih za spoprijemanje z izzivi starševstva, zato ima vsak možnost za konkretno delo na sebi, npr. v skupinah za starše oz. zakonce v okviru zakonskih in družinskih inštitutov.

Kljub temnejši vsebini prispevka imajo starši največjo moč spremembe ter odgovornost, kako bodo vzgajali svoje otroke in kakšne življenjske modele jim bodo predstavili, saj se otroci učijo od staršev oz. so njihovo ogledalo. Izziv staršev v nepredvidljivem svetu je, kako postati miren in začutiti stiske otroka, ki jih sam ne zmore predelati. Razumeti notranji svet otroka in njegove strahove je možno šele, ko se starši najprej srečajo sami s sabo in svojim otroštvom oz. preteklostjo, ko so si morda želeli nečesa drugačnega, kar pa je danes povsem možno, saj je to njihova odločitev.

Foto: Flickr

// //