Kadar ljudje vidijo pijanega človeka, kako se opoteka po ulici, mu mnogi želijo pomagati, ampak se hkrati zavedajo, da je le neznanec, za katerega nihče ne ve, kako se bo odzval, zato opustijo pomoč in hodijo spet naprej, svojim ciljem naproti. Povsem drugačna je situacija, če jo to nam bližnja oseba, oseba, ki jo dobro poznamo in na katero smo čustveno navezani. Potreba pomagati in lajšati drugemu trpljenje se praviloma pojavlja v najintenzivnejši obliki takrat, kadar je pomoči potrebna oseba, ki smo ji blizu, ki jo imamo radi in do nje čutimo pripadnost, tako da v takem primeru večina ljudi ponudi pomoč.
Problem nastopi takrat, kadar ta oseba, ki je potrebna pomoči, pomoč odbija. Ne samo odbija, temveč trdi, da je sploh ne rabi, ker problem ne obstaja.
Naš bližnji lahko pretirano uživa alkohol ali droge ali je zasvojen z igrami na srečo. Hkrati pa istočasno trdi, da ima vse pod kontrolo in da lahko takoj preneha s takim obnašanjem in da bo to verjetno naredil, ampak samo takrat, ko bo on to želel.
Prav tako lahko opazimo pri nam bližnji osebi znake neke nevarne bolezni, a istočasno bo ta oseba trdila, da ti znaki niso razlog za zaskrbljenost in da »bo vse hitro minilo«.
Še težje je, kadar oseba pokaže znake neke duševne bolezni in nima uvida v svoje duševne motnje, v svoje trenutno stanje. V primerih patološkega ljubosumja ljubosumna oseba praviloma ne vidi svoje ljubosumnosti kot problem, ampak vidi problem samo v obnašanju osebe, »ki jo dela« ljubosumno.
V vse teh situacijah naš bližnji odpisuje obstoj problema ali odpisuje pomembnost problema ali pomembnost reševanja problema. Zaradi tega naš bližnji problema, ki je ljudem v okolici očiten, ne rešuje in zavrača vsako pomoč.
Kadar nudimo drugim pomoč, ki jo oni zavračajo, tedaj se moramo zavedati, da nas ti ljudje ne doživljajo kot reševalca, temveč kot preganjalca ali dolgočasneža. Zato je v taki situaciji bližnja oseba, ki poskuša pomagati, razpeta med odgovornost za drugega in posledično občutke krivde, ker mu ne uspe pomagati, ter na drugi strani polna slabih občutkov, ki so rezultat prepirov in nemoči.
Kaj lahko storimo v takih situacijah?
Vemo, da s silo ne moremo pripraviti drugega, da uvidi svoj problem ali da se spremeni, vendar pa je možno vplivati. Če smo mi bližnji pomembne osebe tej osebi s problemom, potem je tej osebi pomembno, kaj si mi o njej mislimo in kaj mi o njej čutimo, katera čustva gojimo. Prav ta čustvena povezanost je včasih glavni razlog, zakaj je nekdo »spregledal« in začel reševati svoj problem. Kadar z drugimi komuniciramo s spoštovanjem in dojemamo njihovo voljo in pravice kot pomembne za naše stališče ter posebno še, če več bližnjih pošilja tej osebi podobna sporočila na tako spoštljiv način, šele takrat se poveča možnost, da bo oseba stališče spremenila in začela problem reševati. To je proces, v katerem je potrebno biti potrpežljiv.
Prevedel Robert Šifrer.
