»Oprosti, Gospod Jezus, za nekaj časa se boš moral umakniti, da ne boš vznemirjal naših gostov«.
Ko je treba v kakšni šoli ali vrtcu obnoviti prostore, mora vodstvo za pouk in varstvo poiskati začasne prostore. Primerni prostori se lahko dobijo na katerem od katoliških šolskih zavodov ali v veroučnih razredih bližnje župnije. Vendar vodstvo javne šole ali vrtca pred vselitvijo zahteva odstranitev križev in drugih verskih simbolov. Najemodajalec je v zadregi, ali ostati zvest znamenjem, ki izpričujejo duhovno naravo prostorov ali sprejeti pogoje. Križ na steni ni nikomur napoti. Ne ovira gibanja učencev in jim ne zakriva pogleda na tablo. Odpor do križa je nerazumen in nesmiseln; edini vzrok zanj je strah. Tisti, ki zahtevajo njegovo odstranitev, se ga bojijo. Bojijo se vprašljivih pogledov učencev, ki nimajo verske vzgoje. Bojijo se neprijetnih vprašanj. Kaj je križ? Zakaj je na zidu? Kaj pomeni? Zagovorniki laiške šole in sekularne države ne marajo teh vprašanj, ne prenesejo te vrste radovednosti mladih glav, ki hočejo prav v teh letih priti nekaterim stvarem do dna.
To je strah metafizičnega izvora, duhovna klavstrofobija. Podobna je strahu ljudi, ki si med pogrebom ne upajo stopiti v cerkev, ampak počakajo zunaj do konca obreda. So kot ljudje, ki jim je med velikonočnimi prazniki nerodno jesti potico, ki se v naši himni v Prešernovi Zdravljici sramujejo druge kitice. Ljudje, ki nočejo verjeti v Boga, se bojijo, da bi se v njihovih srcih kaj premaknilo. Boga ne privoščijo tudi otrokom, čeprav niso njihovi, a si domišljajo, da lahko odločajo v njihovem imenu. S prepovedjo križev v razredih javnih šol skuša šolska oblast – tako se zdi – pokazati, da so verski simboli nekaj nespodobnega. Pri ljudeh naj vzbujajo lažno sramežljivost, ki ta tisočletni simbol krščanstva in evropske civilizacije odlaga med zaprašene predmeta kakega zanemarjenega podstrešja. Da je v naši družbi precej verske nestrpnosti, potrjujejo tudi nekateri starši, ki ravno tako vztrajajo, da se v opisanih primerih križi snamejo z zidov.
Pravzaprav bi od vodstva šole, ki išče začasne prostore, predvsem pa od šolskih oblasti, ki določajo šolsko politiko, pričakovali spoštovanje teh znamenj in dobrohotno naklonjenost do ljudi, ki jim ta znamenja veliko pomenijo. Zaradi tega ne bi nikomur padla krona z glave. Prav tako ne bi bilo konca sveta, če bi ti simboli krasili stene tudi v javnih šolah. Zakaj ne bi ljudje v 21. stoletju, kljub nazorskim razlikam tudi na verskem področju, živeli sproščeno in v medsebojnem spoštovanju? Zakaj vztrajati v predsodkih in stvari ne videti takih, kot so?
Vprašanje križev ima še drugo plat. Kako se bodo odzvali na cerkveni strani? Bodo križe umaknili zaradi obzirnosti do gostov, do pretežno neverujočih učiteljev in učencev? Zato, ker jim je veliko do tega, da pomagajo šoli ali vrtcu v svojem kraju in tako ohranijo dobre medsebojne odnose? Morda zato, ker jim oddaja prostorov prinaša nekaj zaslužka? V vsakem primeru bo treba pristopiti k razpelu in reči: »Oprosti, Gospod Jezus, za nekaj časa se boš moral umakniti, da ne boš vznemirjal naših gostov«. V vsakem primeru je moralna dilema velika.
