Ko Cerkev obišče revizor

Zadnje cerkvene peripetije bi bilo mogoče jemati tudi kot opereto. Morda bi se kdo ob vsem skupaj res samo nasmehnil in si rekel, kaj je to proti večnosti. Vendar je zdaj trenutek, da Cerkev iz zgodbe potegne kaj pametnega. To je trenutek za refleksijo in za staro maksimo, po kateri je kriza vedno tudi trenutek milosti. Krisis kot kairos.

Nadškof Stres ima v intervjuju za zadnji Reporter zelo prav, ko ocenjuje, da bo Cerkev zaradi teh kolobocij “po zadnji plati dobila več, kot pa si jih zasluži”. Cerkev je take obravnave pri nas seveda vajena. Novost situacije s fantomskima pismoma je drugje. Je v tem, da ta »več kot bi si zaslužila« tokrat prihaja iz povsem drugih kvartirjev kot običajno. Kritika tokrat prihaja od laikov in duhovnikov, skratka od praktičnih katoličanov. In čeprav je reakcija mnogih vernikov morda pretirana, torej “bolj kot bi si Cerkev zalužila”, čeprav je tudi vehementna in mestoma histerična, je vendarle razumljiva in več kot potrebna.

Novica o pisanju iz Vatikana je bila sprožilec, ob katerem se je sprostil nek resentiment, ki do zdaj ni bil tako jasno razviden. Sprožilec, kakršen je začetni stavek Gogoljevega Revizorja:  “Gospôda, prihaja revizor!”. En sam stavek, ki sproži živahno dogajanje v podeželskem mestu in nelagodje v njegovem glavarstvu. Catch Gogoljevega komada je seveda v tem, da revizorja v resnici ni, toda to za dogajanje sploh ni pomembno. In tudi za slovensko katoliško gubernijo dejansko ni pomembno, ali pismi sta ali nista prišli in tako tudi ne, ali se je na znameniti tiskovni konferenci sploh karkoli razjasnilo, ali pa je šlo za klasični non-denial denial.

Pomembno pa je, da je vznemirjenje vernikov pristno. Zato tokrat ni mogoče zamahniti z roko in si reči so what!, še ena časopisna hajka. Kdorkoli je bil v nedeljo po objavi v Delu pri maši ali se je o aferi pogovarjal s svojimi, običajno krotkimi in v vseh pogledih pravovernimi znanci, je bil nad reakcijo lahko presenečen. Ta se je gibala na kontinuumu od žolčnega ogorčenja nad razmerami v cerkveni hierarhiji pa do resignirane vdanosti, češ, tako pač je. To ni samo moja, čisto subjektivna ocena. Da je vznemirjenje veliko, dokazuje vsaj ad hoc izjava z nedavnega srečanja na Vrhniki. Tam so raznorodna laiška gibanja, od odraslih skavtov pa do skupnosti Vera in luč, začutila, da se je začelo iskanje grešnega kozla in da škofje potrebujejo podporo. O nesmiselnosti in nevarnostih iskanja grešnega kozla zelo dobro piše tudi Branko Cestnik in res je, da mnogi kritični glasovi niso zmogli dlje od predvidljivega moraliziranja in pretežno neposrečenega opletanja z bibličnimi navedki. Toda vse to je posledica in pokazatelj ravni diskurza, kakršnega premoremo. Ta diskurz bo postal bolj vsebinski in bolj sofisticiran šele, ko bo sistemsko vgrajen v dnevno življenje slovenske Cerkve. Vsekakor pa postavljanje vprašanj še ne pomeni shizme, nasprotno: ravno nekritično ignoriranje resničnih in tudi nakopičenih problemov je medvedja usluga Cerkvi.

Kulturo pometanja pod preprogo mora zamenjati nič manj kot nova kultura transparentnosti. Potreben je robusten diskurz, odprta in brezrezervna razprava, ki edina lahko pripelje do tistega medsebojnega zaupanja, ki je predpogoj vsake skupnosti. Spominjam se, kako je pokojni dr. Andrej Bajuk, klasični liberalec in praktični katoličan, pripovedoval, da je v času, ko je živel v ZDA, enkrat letno med mašo z največjim užitkom poslušal župnikovo poročilo o farnih financah. Šlo je za nič manj kot za javno razgrnitev bilance stanja. Morda bi tak transparenten pristop lahko preprečil nesrečen razvoj dogodkov v mariborski škofiji. Ne vemo, vemo pa žal to, da imamo zdaj opravka z insolventnostjo.

Ko ni zaupanja, tudi kongregacije ni. Je samo cinizem in raznorazne bizarne zgodbe, ki krožijo od ust do ust, javna podoba Cerkve pa medtem postaja bolj in bolj zreducirana na motiv iz Botra III, torej na nekakšno odtujeno institucijo, ki posluje s tipi, kakršnega igra Al Pacino. Cerkev iz Botra seveda ni slovenska Cerkev, kakršno poznamo, toda prav netransparentno okolje je plodno gojišče najbolj divjih špekulacij. Zastrupljeno ozračje je mogoče razkaditi samo s pošteno razpravo in z zavestnim gojenjem kulture odprtosti. Sicer se duhovi ne bodo pomirili in ogorčenje bo ob prihajajočem vnovčevanju dolgovanega premoženja še hujše.

Foto: news.bbc

 

// //