Letos so se ob poglobljeni gospodarski krizi zgrnili težki oblaki tudi nad kmetijstvo in podeželje. Kar vrstijo se predlogi vladne strani, kako bi povečali obremenitve našega stanu. V planu je sprememba obdavčitve po katastrskem dohodku, predlagatelji ga želijo dvigniti tudi za 1300 odstotkov. Pred vrati je uvedba davka na nepremičnine, kjer želijo oblastniki obdavčiti naše domove, travnike, gozdove – davek na domovino. Oblast nas obravnava kot tatove in za prevoz našega lesa uvaja prevoznice za prodani les. Omejiti želijo poslovanje z dopolnilnimi dejavnostmi, s katerimi se je omogočalo dodaten zaslužek podeželskemu življu. Tudi do trideset odstotkov želijo zmanjšati sredstva za majhne podeželske občine.
To je prava vojna proti podeželju. Napeti bo treba vse sile, znanje, združiti moči in vzgajati ter poučevati denarja žejne politike o občutljivosti trajnega gospodarjenja na podeželju ali pa jih otresti z drevesa oblasti kot jeseni jabolka. Vendar hitri preobrati – revolucije nikoli ne prinesejo dobrih rešitev, človek se gradi v svojem življenjskem obdobju, kmetije iz roda v rod, narod svojo identiteto tisočletja. Slovenski narod je zelo zakompliciran, kot država smo se v Evropi znašli na vrhu koruptivnosti in nezanesljivosti. Veliko krivdo pri tem nosi politika s svojo neznačajnostjo, ki tako daje slab zgled državljanom. Kako bi preživelo posestvo, kmetija, ki je njen gospodar nima rad? Propadlo bi! Žal je veliko sporočil s strani naše oblasti, ki sporočajo, da ta oblast ne ceni svoje države, domovina v njih ne prebudi nobenih čustev, kaj šele da bi imela rada Slovenstvo, Slovence. Voditelji morajo dati srce za svoje ljudstvo, če so pravi voditelji in so pripravljeni iti v boj, kakršen koli. Pri ciki smo rejci lahko zelo zadovoljni. Rejsko delo pri ciki uspešno deluje prav zaradi iskrene ljubezni in zavednosti peščice, ki so gonilna sila rejske organizacije. S svojo tankočutnostjo vlivajo rejcem voljo za sodelovanje.
Kriza, o kateri poslušamo, je v prvi vrsti kriza odnosov med ljudmi. Vrednostni sistem, ki je v prejšnjem stoletju obvladoval našo domovino, je zavrgel stare resnice, izkušnje in etične norme, ki so nujne za zdrav razvoj človeštva na poti k dobremu. Žal, postajamo družba, ki ne misli s svojo glavo, mediji s prefinjenimi načini obvladujejo velik del družbe … Ta neaktivna drža se vtihotaplja tudi v kmečke glave. Zdravo kmečko pamet izoblikujejo delo, stik z naravo, izkušnje in spoštovanje do vsega ustvarjenega po Božji zamisli.
Najbrž prihaja čas, ko bomo kmetje morali vrniti ceno svojemu trudu in delu, nehati računati na podpore in subvencije in tako ohraniti svobodni duh, ki je vedno plemenitil naš stan.
Kako naprej?
Smo premalo podkovani v znanju? Saj je nekaj ljudi tudi s kmetij, ki se izobrazijo in zaposlijo v mestih, na odgovornih položajih. Želel bi si dejanj iz teh vrst. Zakaj se ne izpostavijo? Ali je s strani delodajalcev tak pritisk, da ne zmorejo močne ponosne drže, ki bi vztrajala pri resnici in zdravi kmečki pameti?! Kako je možno, da je v naši družbi tako močno prisotno sprenevedanje? Ali smo kot stan premalo ponosni na svoje korenine, na svoje delo, domačije, kjer živimo? Ali ne znamo otrokom privzgojiti pripadnosti Slovenstvu, delu, resnici in vrednotam, ki so pomagale ohranjati stan in narod?
Odslej bomo morali graditi na uspešnem gospodarjenju, ki bo v prid nam in družbi, ki bo dajalo varnost preživetja vsem Slovencem v znamenju samooskrbe države!
Samo dober človek je lahko dober zdravnik (H. Nothnagel). To ne velja le za zdravstveno stroko, je osnova za vse, tudi za bolno družbo in gospodarstvo. Truditi se moramo za odkrite odnose med nami, tisto slovensko nevoščljivost moramo pozabljati in delati v sodelovanju in spoštovanju. Gospodarstvo, ki na prvo mesto postavlja predvsem denar, nima pravih temeljev. Kot posamezniki moramo krepiti svet(l)o stran v človeku in premagovati plati, ki bližnjega spravljajo v nesrečo. Reševanje zablode s te strani bi stvari postavilo na pravo mesto.
Izmišljevanje novih služb, del, kontrol in nadzorov je v veliki meri neodgovorno s strani države, če so te službe same sebi namen … Naravno je, da je delo smiselno, ko ga nekdo potrebuje in ga je drugi pripravljen plačati za svoje potrebe, tako da ustvarja dodano vrednost. Naš aparat pa se bohoti in bohoti in ne deluje v smislu sožitja, ampak deluje kot zajedavec, kjer gostitelj vedno bolj hira. Če bi se vsi postavili na trg, bi kmalu ugotovili, ali je naše delo družbi potrebno ali nekoristno. Mogoče v nas manjka samokritičnosti. Najbrž je težak občutek, da vso svojo moč in razum v delovni dobi damo v poklic, ki je nepotreben. Takšno ravnanje je neodgovorno do enkratnosti, ki jo ljudje nosimo v sebi s svojimi talenti. S takim razmišljanjem bi mogoče v doglednem času neboleče ustvarili zdravo razmerje med gospodarstvom in birokracijo.
V tem času me razveseljuje občutek, da se organizacije v kmetijstvu povezujejo, da v zbornici in drugih organizacijah delujejo ljudje z resnimi nameni. Tudi vsa društva in zveze društev kmetijskih organizacij imajo vedno večjo moč in vpliv kot civilna družba. Nujni sta povezovanje in naveza med posameznimi panogami v kmetijstvu in gozdarstvu, sodelovanje in podporo moramo izkazovati tudi preostalemu gospodarstvu – obrtnikom, podjetnikom in civilnim organizacijam. Tudi nanje se zgrinja breme neodgovornega ravnanja z ljudmi in denarjem v naši državi. V pogajanjih o davku na nepremičnine sem spoznal, da smo močni le v timu, tako kot tista pripoved o palicah, ki vsako posebej zlomiš, če pa jih povežeš v snop, so nezlomljive: to je za nas edina formula za uspeh. Vedno pogosteje se bomo morali boriti za svoje možnosti, za svoje poslanstvo. Namesto pri delu, je treba biti tudi na parketu v Ljubljani. V medijih se sliši, da so kmetom pri pogajanjih o davku na nepremičnine preveč popustili. To ni res! Ob dogovorjenih procentih obdavčitve bomo plačali več kot primerljivi avstrijski ali bavarski kmetje. Naše stanovske organizacije potrebujejo močno in stalno podporo od nas, kmetov, le tako imajo zagon in korajžo za zastopanje naših stališč.
Preberite članek do konca na blogu Klemna Matka, gospodarja na Matkovem.
Foto: Klemen Matk
