Sodba v zadevi Patria temelji na domnevi krivde, in ne na domnevi nedolžnosti.
V mesecu maju, ko Slovenci praznujemo petindvajseto obletnico Majniške deklaracije in slavimo Dan Evrope, ugotavljamo, da se človekove pravice in temeljne svoboščine na kazenskopravnem področju ne spoštujejo v skladu z demokratičnimi ustavnopravnimi načeli.
V Evropski Sloveniji smo svojo zaskrbljenost nad potekom kazenskega postopka v zadevi Patria izrazili že pred letom dni. Takrat smo v posebni izjavi opozorili, da gre za proces, ki sodi med neredke primere, ko pri nas posameznike v postopkih obravnavajo ljudje, ki so celo v javnosti utemeljeno prepoznani bodisi kot njihovi idejnopolitični nasprotniki ali zavezniki. Prav tako smo opozorili, da se proces Patria ne vodi zoper kogarkoli, temveč zoper vodjo opozicije, ter da se odvija nerazumno dolgo, svoje medijske vrhunce pa dosega pred vsakokratnimi volitvami, in je zato po svoji naravi skrajno suspekten.
Naposled tudi končna sodba Višjega sodišča v Ljubljani s precejšnjo zamudo prihaja v času, v katerem bomo v roku nekaj mesecev imeli evropske, lokalne, pa tudi predčasne državnozborske volitve. Tako bo zadeva Patria vnovič vplivala na volilne preference volivcev – s tem pa na samo vhodno legitimnost demokratičnega procesa. Gre torej za perpetuiranje izkrivljanja slovenske demokracija kot take. Parlamentarni politični proces očitno ponovno ne bo vodil v smer tekmovanja programov in konkretnih načrtov za svetlejšo prihodnost Slovenije, pač pa bo usmerjen v izločanje političnih nasprotnikov.
V celotnem dogajanju okrog primera Patria bi morda lahko celo videli nek smisel, če bi navsezadnje dobili vsaj prepričljivo (oprostilno ali obsodilno) pravnomočno sodbo. Vendar se po oceni Društva Evropska Slovenija to ni zgodilo. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki je zakrožila po slovenskih medijih še pred vročitvijo obdolžencem, po našem prepričanju močno odstopa od ustavnopravnih jamstev ter dokaznih standardov, ki morajo veljati v kazenskem pravu Republike Slovenije. Je daleč od vodotesnosti, ki jo je pred časom postuliral ustavni sodnik dr. Ernest Petrič.
V sodbi sodišče po eni strani priznava, da zoper obdolženca Janšo ni neposrednih dokazov, po drugi strani pa zaključi, da naj bi šlo za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno povezani in se dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Takšen zaključek je absurden. Zakaj?
Sodišče se v sodbi ne trudi z ugotavljanjem, ali je tožilstvu uspelo dokazati, da je obdolženec izpolnil vse potrebne objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja iz 269 čl. KZ ali ne. Te preprosto predpostavlja, oz. o njih sklepa na osnovi interpretacije dvoumnih osebnih zapiskov ali medsebojne komunikacije tretjih oseb, kar označi za indice. S svojim pristopom sodišče obdolženca Janšo postavlja v položaj, v katerem mu po eni strani nalaga breme nasprotnega dokazovanja, po drugi strani pa mu to dokazovanje povsem onemogoči. Kdo lahko dokaže, da nekoč, nekje in na neznan način ni sprejel neke neznane nagrade?
Sodba je tako zgrajena na splošnih očitkih, pri čemer ni niti ene konkretne sledi, ki bi jo s svojim ravnanjem v zaznavnem svetu pustil osrednji obdolženec in bi potrjevala utemeljenost zaključka, da je storilec očitenega kaznivega dejanja. Če ni znano nobeno v prepovedano posledico usmerjeno dejanje obdolženca, s katerim bi ta izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, tudi njegove krivde kot subjektivnega znaka ni mogoče dokazati. Kako naj se dokaže, da se je nekdo svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti, če se niti ne ve, za katero konkretno dejanje naj bi šlo in o njem v zaznavnem svetu tudi ni nikakršnih sledi? Kako je mogoče govoriti o usklajenem delovanju in utemeljevati sostorilstvo obdolženca Janše, če njegovo konkretno delovanje niti ni izkazano?
Z ozirom na navedeno v Društvu Evropska Slovenija ocenjujemo, da sodišče v svoji sodbi v zadevi Patria ni izhajalo iz domneve nedolžnosti, pač pa iz domneve krivde. S svojo argumentacijsko strategijo je dokazno breme tožilstva sprevrglo v breme nasprotnega dokazovanja s strani obdolženca, kar pa je spričo nekonkretiziranosti očitkov absurdno in v naprej obsojeno na neuspeh. V dvomu, ki je očiten celo laičnemu bralcu sodbe, sodišče naposled ni odločilo v korist obdolženca (in dubio pro reo), pač pa v njegovo breme. Sodba je torej v popolnem nasprotju s konkretnimi ustavnopravnimi jamstvi temeljnih pravic obdolžencev v kazenskih postopkih.
Žalostno in skrajno neperspektivno je, da se Slovenija v političnem smislu vse od predvolilnega obdobja v letu 2008 pa do danes vrti po načelu: “Fiat Patria, pereat patria – naj se zgodi Patria, čeprav propade domovina”. Po desetih letih članstva Slovenije v EU in NATO bi morali imeti drugačno, boljšo perspektivo, perspektivo Evropske Slovenije, za katero smo se zavzeli z objavo istoimenskega zbornika s prispevki za nov nacionalni program natanko pred letom dni.
Društvo Evropska Slovenija
