Kdo bo ustavil Zorana Jankovića?

Avtor: Stanislav Kovač. Vir: Finance. O aferi denarni tok in Jankovićevi napovedi osvoboditve Slovenije v štirih mesecih.

Minuli teden sta odločilno zaznamovala dva dogodka, povezana s predsednikom PS Zoranom Jankovićem: afera s spornim denarnim tokom med MOL, Grepom in podjetji iz omrežja znancev Jankovićeve družine (v nadaljevanju: afera denarni tok) ter Jankovićev govor na Jančah, kjer je dejal, da so partizani zmagali v štirih letih, sam pa bo v prihodnjih štirih mesecih.

Jankovićevo vse pogostejše mitingaško rožljanje z vojno retoriko odpira vprašanje, kdo bo ustavil tega politika, preden se Slovenija spremeni v državo družbenega kaosa.

Zoran Janković, napaka v eliti?

»Posameznik je mozaik in Janković tudi. Za javnost zanimivi kamenčki tega mozaika so Janković s kupovanjem mature za svojega sina, Janković kot šef Electe, podjetja z ruskimi poslovnimi metodami, in Janković, prvi mož Mercatorja, ki zdaj to svojo osvojitev spravlja v posle z Electo. Ko zahodni časopisi opisujejo poslovni in družbeni kaos v Rusiji, uporabljajo za tak tip ljudi opis tycoon, v prostem prevodu nekakšen roparski kapitalist.

Na vrh Mercatorja je priplezal tip poslovneža, kakršnih je v nizkih nadstropjih slovenske poslovne tranzicije z njenim neusmiljenim bojem za preboj in preživetje najbrž precej, v srednjih in visokih pa so, kot se zdi, vendarle še manjšina. Kako dolgo še? Razplet primera Janković bo izjemno simptomatičen in pomemben. Tu nikakor ne gre zgolj za individualno usodo. Od razpleta primera Janković je v marsičem odvisno, kako se bodo razvijali poslovni standardi in kultura v gospodarstvu.«

Te svarilne besede o vzponu Jankovića na vrh Mercatorja in poslih z Electo je že leta 1998 v Sobotni prilogi Dela v članku »Z. J., napaka v eliti?« zapisal nihče drug kot Janko Lorenci, ki se je pozneje sprevrgel v velikega Jankovićevega podpornika s sarkastično utemeljitvijo, češ če ni pošten, je pa vsaj učinkovit.

Janković: Šel bom, ko bom sam hotel

Janković se je kot dolgoletni prvi mož Mercatorja v anale slovenskega korporativnega upravljanja podjetij vpisal s škandalozno izjavo, da bo iz Mercatorja odšel, ko bo sam hotel. Čeprav je bil le enoodstotni lastnik Mercatorja, se je v času vladavine LDS dejansko vedel kot edini gospodar največjega trgovca v državi, člani nadzornega sveta pa so bili le lutke, ki so kimale njegovim odločitvam.

Če bi bila Slovenija država z normalnim poslovnim okoljem, Mercator pa normalno nepolitično podjetje, bi zaradi zgoraj zapisane izjave nespolitizirani lastniki Jankovića takoj brcnili v rit. Hkrati bi Združenje Manager, združenje nadzornikov, GZS, številni profesorji ekonomije in mediji enotno obsodili njegovo ravnanje kot povsem nesprejemljivo z vidika transparentnih pravil korporativnega upravljanja podjetij.

Zgodilo se je ravno nasprotno: v času dolgoletnega vodenja Mercatorja so Jankoviću podelili številne nagrade, profesorji ekonomije z Bogomirjem Kovačem na čelu so ga dvignili v menedžersko ikono, mediji so ga kovali v zvezde.

Mercatorjeva zgodba z Electo

Ko je bila pred lokalnimi volitvami 2006 javnost seznanjena z revizijskim poročilom o poslovanju Mercatorja, ki je potrdilo povezave Mercatorja z Electo, je Janković s prstom nemudoma pokazal na nadzorni svet Mercatorja z razlago, da je poslovanje med omenjenima podjetjema potekalo v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je odobril nadzorni svet.

Primer poslov med Electo in Mercatorjem je že tedaj razkril pravi Jankovićev obraz in prikrite metode njegovega delovanja: o koristih poslov med Mercatorjem in Electo je dejansko odločal sam Janković, ko pa so zadeve prišle v javnost, je odgovornost za taisto poslovanje nemudoma zvalil na nadzorni svet, kjer so bile le nastavljene marionete.

Stožiška zgodba z Electo

Po 14 letih smo priče novi Jankovićevi aferi, v kateri je spet v središču pozornosti z Electo in svojim podjetjem KLM Naložbe, tokrat ne kot prvi mož Mercatorja, ampak kot ljubljanski župan, povezan z gradnjo Stožic in podjetjem Grep.

Spomnimo, da je Janković oktobra 2007 na tiskovni konferenci o Stožicah dejal: »Trdno sem prepričan, in za tem stojim, da pri gradnji športnega parka Stožice mesto ne bo imelo nobene finančne obveznosti.« (Dnevnik, 2. oktobra 2007)

Če bi Janković držal dano besedo, da MOL ne bo imel nobene finančne obveznosti do Grepa, potem stroški gradnje Stožic ne bi poskočili po vzoru avtocestnih gradenj s prvotno predvidenih 82 na končnih 120 milijonov evrov, danes pa tudi ne bi bilo afere denarni tok, saj denar ne bi zakrožil med MOL, Grepom in podjetji iz omrežja znancev Jankovićeve družine.

Zgodovina z Electo se ponavlja

Pred 14 leti so bili v Sobotni prilogi Dela posli Mercatorja z Electo omenjeni kot usoden primer za prihodnost Slovenije, od katerega bo odvisen razvoj poslovnih standardov in kulture v gospodarstvu. Vendar se do danes v zvezi z Mercatorjevim poslovanjem z Electo ni zgodilo nič, Janković pa se je medtem iz vplivnega poslovneža prelevil v še bolj vplivnega politika.

Po 14 letih se je Janković z afero denarni tok znova znašel v središču medijske pozornosti, saj bo od razpleta afere usodno odvisno, kako se bodo v prihodnje razvijali politični standardi in politična kultura – če bo tudi ta Jankovićeva afera ostala brez epiloga, bodo politiki v podobnih primerih pokazali s prstom proti Jankoviću: Ravnali smo enako!

Zakaj molči »moralna avtoriteta« France Bučar?

Najpomembnejši predstavnik institucionalne ekonomske teorije Douglass North (v slovenščino je prevedena njegova knjiga Institucije, institucionalne spremembe in gospodarska uspešnost, 1998) poudarja velik demonstracijski pomen, ki ga imajo stroge kazni zaradi kršitev formalnih in neformalnih družbenih omejitev: če ustanove pravne države ne sankcionirajo kršitev zakonov, širša družba pa ne obsodi etično spornih ravnanj v poslovnem svetu ali politiki, s svojo pasivnostjo in molkom dejansko spodbuja sporna dejanja.

V Sloveniji nas vsak dan medijsko posiljujejo samooklicane moralne avtoritete in nam pridigajo, kaj je prav in kaj ni. Med njimi je že dolga leta tudi France Bučar. Omenjeni sodi med četico tistih, ki so šli z Jožetom Mencingerjem na čelu prosit Jankovića na magistrat, naj kandidira na lanskih predčasnih volitvah.

Taisti Bučar rad modruje in tarna o zatonu demokracije v Sloveniji zaradi povezav med politiko in kapitalom, danes pa v primeru Jankovićeve afere znova oportunistično molči in z molkom podpira njegova dejanja.

Jankovićevo rožljanje z vojaško retoriko

Nekaj dni po razkritju afere denarni tok je Janković nastopil na proslavi na Jančah, kjer so obudili spomin na spopad slovenskih kmetov in nemških turnerjev pred 143 leti in boj druge grupe odredov pred 70 leti.

Član predsedstva ZZB za vrednote NOB Milan Gorjanc je v slogu Janeza Stanovnika obsodil Janševo vlado kot izdajalsko, znova silovito napadel ZDA in Nemčijo ter po pisanju medijev Angelo Merkel označil za šefinjo EU in izvoznico ameriške demokracije (Delo, 27. maja 2012).

Po poročanju Dela je Janković kot častni gost zaneseno prepeval partizanske vojaške koračnice in zbrane nagovoril z besedami, da so partizani zmagali v štirih letih, sam pa bo v prihodnjih štirih mesecih. Govor je sklenil z besedami: smrt vsem fašizmom in svobodo vsem narodom.

Indoktrinacija z Nemci, partizani in varčevanjem

Janković vse pogosteje nastopa na partizanskih mitingih, kjer postaja rožljanje z vojno retoriko sestavni del nagovarjanja prebivalcev Slovenije.

Mitingaška ikonografija sataniziranja Nemčije, označevanja Janševe vlade za izdajalsko in govori v slogu »smrt vsem fašizmom in svobodo vsem narodom« v kolektivni (pod)zavesti prebivalcev Slovenije nevarno obujajo zgodovinski stereotip »fašistične« Nemčije, ki dobiva v tokratnih razmerah ekonomske krize zloglasno podobo finančnega okupatorja (beri: Nemčija z vsiljenim modelom varčevanja znova okupira Evropo, Janševa vlada pa z varčevanjem kolaborira z okupatorjem).

Ikonografija partizanskih mitingov Jankovića postavlja v vlogo nekakšnega novodobnega »partizana Zokija«, ki kot glavni nasprotnik vladnega varčevanja ob prepevanju bojevitih partizanskih koračnic napoveduje, da bo po vzoru partizanov zmagal v prihodnjih štirih mesecih (beri: slovenski narod bo osvobodil izpod jarma nemškega modela varčevanja).

Zmanipulirano in varčevanju nenaklonjeno prebivalstvo si pri tem seveda ne postavi vprašanja, ali z napovedanim pohodom na oblast Janković v resnici rešuje svojo politično kožo.

Kdo bo ustavil Jankovića?

Nevarna indoktrinacija na partizanskih proslavah z Jankovićevo vojaško retoriko v opranih možganih Slovencev pritiska na tipko partizani proti Nemcem in vse bolj spominja na militantno retoriko Slobodana Miloševića v 80. letih prejšnjega stoletja med hudo ekonomsko krizo, ko je lačnemu srbskemu ljudstvu na zborovanjih kričal: »Nitko ne sme da vas bije.«*

Dobro vemo, kako se je končalo takšno rožljanje z vojaško retoriko na Miloševićevih mitingih resnice – v družbenem kaosu in vojni. Zato je skrajni čas, da se v javnem interesu mlade slovenske države odpre vprašanje: kdo bo ustavil Zorana Jankovića?

* Nihče vas ne bo tepel.