V trenutku, ko to pišem, je Franc Kangler že nekdanji župan Maribora, čeprav bo tekoče posle opravljal do konca koledarskega leta. Zlobni jeziki bodo rekli, da je Kanglerjev odstop očitno najlepše Miklavževo darilo za razjarjene Mariborčane in da jim je očitno uspelo izgnati, kot bi rekli Gorenjci, najhujšega »parkeljna« iz občinske stavbe. Toda to je šele prva v seriji bitk – protesti naj bi se namreč nadaljevali, saj je Kangler formalno še vedno državni svetnik. Toda dejstvo je, da je padli mariborski »šerif« kot prva žrtev štajerske različice arabske pomladi zgolj prvi kmet na šahovnici, ki je padel v roke nasprotnikom. Zdi se namreč, da se glavnina vojne šele začenja.
Na splošno je treba sicer demonstracijam priznati legitimnost. Toda jasno je, da se problemi ljudi ne rešujejo na ulici, pač pa tako, da se preko demonstracij oblikuje določen (politični) program, ki se nato institucionalizira skozi novo gibanje, morda celo stranko. Leta 1988 se je tako z demonstracijami v podporo četverici JBTZ hkrati oblikoval tudi Odbor za varstvo človekovih pravic, ki pa se v nasprotju s pričakovanji ni izoblikoval v konkretno politično alternativo tedanji partijski oblasti. Prav tako se v alternativno stranko tedaj ni preoblikovala ZSMS, čeprav je za to imela priložnost. Šele tretji poskus, namreč ustanovitev demokratičnih strank in njihov nastop v koaliciji Demos, je prinesel konkretno alternativo dotedanji kontinuiteti, ki jo je poosebljal Milan Kučan. In vendarle je tudi slednji tedaj ostal na oblasti, le da na položaju predsednika republiškega predsedstva, od leta 1992 naprej pa kot predsednik republike. To funkcijo sedaj v roke prevzema njegov nekdanji vajenec Borut Pahor, ki se je svojemu nekdanjemu mentorju tudi javno uprl. Kar seveda daje nekaj upanja, da bo novi predsednik republike javnosti pošiljal drugačne signale kot njegov predhodnik, ki je, roko na srce, tako rekoč ves čas usmerjal javnost k dejavnosti »ulične (psevdo)demokracije«. Izvolitev Pahorja je tako prvo znamenje upanja, da se razmere ne bodo obrnile v smer kakšnega državnega udara ali celo nove državljanske vojne.
Glede na napovedi, da se bodo demonstracije nadaljevale, je sedaj na mestu vprašanje, kdo bo na vrsti naslednji. Odgovor ima marsikdo že na koncu jezika: znebili smo se Kanglerja, sedaj pa se bomo še Janše in njegove mafije, pardon, vlade. In ni dvoma, da se po Sloveniji vse bolj širi vizija, da je pogoj za izhod Slovenije iz krize brezpogojni odstop premierja in celotne vlade, nato pa ali predčasne volitve ali pa postavitev tehnične vlade. Toda, kaj bi s tehnično vlado pridobili? Ukrepe, ki bi jih morala sprejeti, bi bili nedvomno še radikalnejši kot tisti, ki jih napoveduje sedanja vlada – če bo seveda hotela preprečiti, da se država pogrezne v živi pesek. Ali pa javnosti dopovedovati, da v resnici ni tako hudo in da je Janševa vlada vsiljevala nepotrebne varčevalne ukrepe. Jasno pa je, da se za predlogi o takih in drugačnih tehničnih vladah skriva predvsem dvoje: na eni strani strah, da bodo ukrepi, kot so slaba banka in državni holding, iz bančnih omar naplavili vse mogoče okostnjake, po drugi strani pa ideološko motivirani odpor do Janeza Janše in celotne desno-sredinske opcije, ki je v očeh trdega jedra tranzicijske levice še vedno razredni sovražnik, ki ga je treba uničiti, tako kot je v akcijskih filmih organizacija SPECTRE skušala uničiti tako rekoč neuničljivega agenta 007. Zato ne presenečajo vedno novi in novi dokazi o tem, da demonstracije nikakor niso spontane, pač pa za njimi stojijo konkretni botri, ki imajo svoja imena in priimke, pa tudi svoje interese, ki so nedvomno politični.
Toda največja nevarnost sedanji vladi dejansko grozi od drugje – namreč s strani policije in vojske, saj je v njenih vrstah veliko kadrov, ki so po eni strani zaradi nezavidljivih razmer, po drugi strani pa zaradi svojih političnih pretenzij že na meji, da vladi odpovedo poslušnost in se obrnejo proti njej, kar je seveda nič manj kot državni prevrat. Po drugi strani pa velja biti zelo pozoren na sodstvo – nedavna škandalozna odločitev z zadevi Balkanski bojevnik bi utegnila potegniti za seboj še eno, namreč v zadevi Patria. Če bo v tako razgretem ozračju, kot je sedaj, v javnost prišla morebiti izsiljena obsodilna sodba proti premierju, bi to delovalo kot vžigalica, ki jo vržeš na bencin.
Glede na vse to se zdi, da so spremembe, ki jih napoveduje premier Janša – in ob tem ponuja opoziciji celo predčasne volitve – zgolj gašenje požara. Opozicija se namreč v tem trenutku čuti enostavno premočno, da bi lahko dobrohotno sprejela možnost za sodelovanje pri nekaterih temeljnih spremembah ustave. To seveda kaže na to, da se »strici iz ozadja« ne bodo kar tako predali in da imamo po Türkovem nedeljskem porazu opravka z ranjenim rjovečim levom v Murglah. Zato je povsem možno, da bo slednji poskušal priti na oblast tudi mimo demokratične procedure. V tem primeru boj ni samo politični, ampak predvsem duhovni. Na to nas opozarja sv. Pavel, ko pravi: »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega.« (Ef 6, 15-16) Na potezi smo torej katoličani, ki lahko s postom in molitvijo pripomoremo k zmagi nad zlom.
Foto: Screencrush.com
Gašper Blažič je novinar in komentator tednika Demokracija. Komentar je njegovo osebno stališče.
