Kavarna Hayek: Levičarji so institucionalizirali zavist

»Socializem sam o sebi meni (…), da je revolucija morale, in zahteva, da je nujen odgovor na težavo neenakosti, ki se je razvila v glavnem iz sodobnega industrijskega, kapitalističnega načina življenja. Njegovi zagovorniki ne vedo, da je tak način razmišljanja obstajal, in še vedno obstaja, skoraj povsod na primitivnih ravneh življenja. Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti.«

Citat Helmuta Schoecka iz njegove knjige »Zavist: Teorija socialnega vedenja« sem dal namenoma v uvod, ker povsem zadene bistvo socializma, nanj pa sem se spomnil, ko sem pregledoval članke na portalu Eclectice. Zato je tudi jasno, zakaj so pozivi k socializmu (ali demokratičnemu socializmu) v Sloveniji ali Grčiji mnogo bolj siloviti, kot pa v bogatih državah (za zdaj še dokaj svobodnih in kapitalističnih), kot so na primer Avstrija, Švica, Norveška ali Švedska. V Sloveniji ali v Grčiji namreč ni več kaj prerazporediti, levičarske elite nimajo več kje kaj vzeti, ker (skoraj) ničesar ni več.

Knjiga žal, vsaj po mojem vedenju, ni bila prevedena v slovenščino, ampak tudi če bi bila, ne bi dobila potrebne pozornosti. To se je zgodilo na Hrvaškem (Zavist – jedna teorija društva), saj je njena tema tabu, vsaj kar zadeva socializem ali socialistično ravnanje, kjer je vsako izboljšanje (materialnega) položaja posameznika razumljeno kot nevarnost za družbo, skupnost. Avtor namreč meni, da je ravno zavist ključna tako za nastanek kot za vzdrževanje socializma. Gre za znano tezo so »zero sum igri«, kjer se ustvarja prepričanje, da je nekdo uspešen izključno zato, ker je sam neuspešen. Ampak na tej točki prodemo do zanimivega fenomena. Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Tak primer so na primer panamski dokumenti, ki razkrivajo samo to, da imajo ljudje dovolj, da dajejo skupini zavistnežev denar, da ga ta prerazporeja, zato ga skušajo spraviti v države ali davčne oaze, kjer sta njihovo premoženje in delo kar najmanj obdavčena. Ljudje namreč skušajo skriti svoje premoženje od zavistnih ljudi (seveda pri tem ne mislimo na premoženje, ki so ga ustvarili s klasičnim kriminalom). Ampak dokler so zavistni posamezniki, ni težav, hude težave nastanejo takrat, ko se zavist institucionalizira, postane nekakšna sistemska zavist (podobno kot sistemska korupcija).

»Institucionalizirana zavist (…) odnosno vse prisotni strah pomeni, da obstaja zelo majhna verjetnost posameznikovega ekonomskega napredka oziroma na nima stika z zunanjim svetom, skozi katerega lahko skupnost računa na napredek. Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo boljše gmotno preskrbljen,« piše Schoeck, vendar je to misel potrebno vzeti pogojno. Imamo precej bahačev (samo po cesti je potrebno pogledati), toda malo takih, ki bi se lahko pohvalili s poslovnimi uspehi, saj bi po njem takoj planili paraziti.

Več lahko preberete na Kavarna Hayek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.