V začetku novembra ste lahko na teh blogerskih straneh brali o katehonu (link). Srečali smo se z izvornim pomenom slednjega in povzeli zanimive teze rimske zgodovinarke Marte Sordi o odnosih med prvo krščansko skupnostjo in deli rimskega dvora. Nismo pa navedli, od kod zanimanje za ta precej neznani pojem, ki ga niti specialisti za Sveto pismo ne navajajo veliko. Zanimanje zanj nastaja zaradi portala WWW.KATEHON.COM, na katerem lahko v več jezikih spoznate idejno in duhovno ozadje trenutne ruske geopolitične strategije ter rusko civilizacijsko ideologijo, ki ji več ali manj sledi sam Vladimir Putin. Vidnejši duhovni oče te ideologije je filozof Aleksandr Dugin (izbor njegovih člankov), ki ga nekateri z nekaj pretiravanja imenujejo kar „novi Putinov Rasputin“ (link). Omenimo, da je drugače katehon tudi eden od nosilnih pojmov v politični teoriji Carla Schmitta.
Aleksandr Dugin in Steve Bannon ter zadrževanje Antikrista
Vrnimo se 1500 let nazaj: Rim (Zahod) propada, Bizanc (Vzhod) vztraja ter s svojimi zlatimi mozaiki in državno upravo ohranja baklo civilizacije. Ta vzorec je danes spet aktiven. Aleksandr Dugin, ki po misijonarsko goreče razlaga svoje ideje tudi v videih, tudi v italijanščini (video), je prepričan v dekadenco Zahoda in v to, da lahko vzhodnoevropska treznost (višegrajska smer) ter pravoslavni svet ponudita zdravilno alternativo.
Nič novega ni, če kak Rus govori o dekadentnem Zahodu in odrešujočem Vzhodu. „Ah, ta ruski mesijanizem!“ bi vzkliknili in šli naprej, če ne bi Dugin – med drugim tudi s svojim konceptom katehona, zadrževalca Antikrista – imel tolikega vpliva na stanje sveta. Kajti odprlo se je nebo in Vladimirju Putinu se je pridružil Donald Trump. Trumpov „Rasputin“ pa je Steve Bannon. Bannon je že dalj časa prepričan, da ima Zahod dva sovražnika: od znotraj sekularizacijo in razsutje tradicionalne družine, od zunaj islam. Bannon, ki je za razliko od Dugina politično bolj operativen, ne skriva želje po večji vključitvi katolištva v novonastali orjaški projekt prenove in obrambe krščanskega Zahoda (tozadevni članek v Die Zeit-u). Se bo rodila katehonska os Rim-Moskva-Washington?
Dobrohotni Antikrist in Edina misel
Če govorimo o katehonu, moramo še o Antikristu. Že ime pove, da je Antikrist popolno zanikanje Jezusa Kristusa. Kar Kristus postavlja, to Antikrist ruši. Antikrista lahko razumemo ontološko, duhovno in politično. Ontološki Antikrist je čisto zlo – hudič, duhovni Antikrist je lahko vsak grešnik, politični Antikrist je absolutna politična oblast, ki se sprevrže in postane vir nesvobode, trpljenja in namernega uničevanja krščanstva. Novozavezna šifra za političnega Antikrista je 666 – število zveri (Razodetje 13,11-18) in prvotno pomeni cesarja Nerona, prvega rimskega preganjalca kristjanov.
Obstaja prepričanje, da se bo nekega dne Antikrist tudi osebno utelesil (demon, ki človek postane). Poleg zimzelenih apokaliptikov znotraj vseh krščanskih denominacij in poleg hollywoodskih filmov (mojstrski je Rosemary’s Baby od Romana Polanskega) se s to temo ukvarjajo tudi odlični romanopisci. Eden je Rus Vladimir Solovjov s kratko zgodbo Antikrist(1900), drugi je Anglež Robert Hugh Benson z romanom Gospodar sveta (1907). Ko berete obe deli, brž opazite, da je v obeh lik Antikrista nič kaj neronovski, temveč do človeštva in do kristjanov dobrohoten (o tem zapis Primoža Krečiča). Antikrist je dobrohoten delivec sreče in miru, a pod pogojem, da se mu vsi podredijo in da vsi mislijo tako kot on. Antikrist vzpostavlja to, čemur kakšni Italijani pravijo Pensiero unico – vladavina Edine misli, intelektualna hegemonija.
Povrnimo se k dvojici Dugin-Bannon, ki ima velik vpliv na dvojico Putin-Trump. Kdo ali kaj bi zanju bil Antikrist? To je tista Edina misel, ki je v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma nadzorovala in na nek način posedovala zahodno paradigmo napredka, emancipacije in individualizacije življenjskih slogov, razširjenih človekovih pravic, multi-kulti eksperimentiranja,…. Kot Antikrist Solovjova in Bensona nas je očarala z govorico miru in sreče. Ustvarila je od ideje napredka drogirano elito, ki se je v svoji medijski, intelektualni in kapitalski trdnjavi zdela nepremagljiva.
Ko Antikrist postane to, kar je – neizprosen in krut
A na eni točki je bila Edina misel neizprosna. Ni trpela ugovarjanja. Omislila si je semantični sistem in komunikacijski protokol z imenom „politična korektnost“ in preko medijske mašinerije v prah zmlela vsakogar, ki si je drznil misliti drugače ter podvomiti v njene cilje. Te dni, denimo, so LGBT-jevci v Granadi vložili tožbo proti tamkajšnjemu nadškofuFranciscu Javierju Martínezu, ker naj bi „sovražno govoril“, ko je rohnel proti „barbarski“ teoriji spola in jo označil za „patologijo“ (link). S tem, da so med cilji Edine misli tudi tisti bolj prikriti, ki jih Dugin označuje kot „posthumanizem“ – t.j. ukinitev človečnosti. Gre za proste roke eksperimentiranju z družino, s spolnostjo (npr. teorija spola in poliamorozne skupnosti), z zarodki, z evtanazijo, z genetiko,… in na koncu še za proste roke mešanju stroja in človeka.
Kristus se učloveči in posvečuje človečnost, Antikrist razčloveči. Potreben je nekdo, ki prepreči Antikrista. Potreben je katehon – zadrževalec Antikrista, ki pa ni verski voditelj, temveč politik z zakonodajno in izvršno oblastjo.
Se nam katehon že dogaja?
Ex-KGB-jevec Putin prižiga sveče v cerkvi, ex-playboy Trump ponižno sklanja glavo, ko nanj polagajo roke karizmatični molivci, prejšnji teden Melania Trump na političnem zborovanju moli Očenaš, ta teden Marine Le Pen gre v Libanon in se zavzame za preganjane kristjane ter se pred velikim muftijem noče pokriti z ruto (link), Viktor Orban in njemu podobni govorijo o krščanski Evropi,… To ni vse. Trump brž podpiše befel o zamejevanju financiranja umetnega splava ter za svetovalko v Belo hišo imenuje znano katoliško pro-life borko Kellyanne Conway (link), ki je profil aktivistke, kakršen v bruseljski Evropi nikakor ne bi mogel priti tako visoko (pomnimo, kako je bil l. 2004 odstranjen fini katoliški filozof Rocco Buttiglione).
Se nam katehon že dogaja? Se je velika svetovna politika končno prebudila in se zavzela za krščansko civilizacijo, za edino zahodno civilizacijo, ki dokazano more preživeti tisočletja, česar o nadomestni sekularni civilizaciji seveda ne moremo reči? Se bo politika končno zavzela za povsod odrinjene, marsikje pa preganjanje in pobite kristjane?
Ali pa bo to, kar ideologija politične korektnosti trenutno imenuje „populizem“, zgolj prehodna faza, v kateri bo ljudstvo (lat. populus) zdajšnjo neverodostojno elito zamenjalo z drugo, bolj konservativno-zmerno in civilizacijsko-obrambno elito, kot napoveduje francoski filozof Alain de Benoist?
Kristjani ter privlačnost Putina in Trumpa
Putin in Trump sta v opravi krščanskih vitezov mnogim kristjanom neizmerno privlačna. Ti kristjani v glavnem tudi ne razumejo, zakaj papež Frančišek ni navdušen nad novimi branitelji krščanstva ter novimi političnimi tvorbami, ki dišijo po starodavnem antemurale Christianitatis (link). Češ, končno imamo katehona, pravzaprav kar dva, enega v Kremlju, drugega v Beli hiši, papež pa nič!
Gotovo se lahko veselimo, da se zahodno krščanstvo vrača bržkone skozi glavna vrata vidne zgodovine. Veselimo se, da vsekrščansko gibanje za življenje, ki so ga dominantni mediji do zdaj ali ignorirali (in to kljub milijonskim množicam na ulicah, (link) ali označevali za fašističnega, prihaja do veljave in legitimnosti v javnem prostoru. Veselimo se, ko dozorevamo v spoznanju, da je izgradnja družbe brez Boga kakor zidava zgradbe brez veziva. Čeprav nikomur ne privoščimo intelektualnega ponižanja, se veselimo ob spektakularnem sesutju teorije, da je religija nekakšno bolezensko in odtujeno stanje človeštva.
A skupaj s Frančiškom vendarle bodimo previdni. Ali ni lik Antikrista v delih Solovjova in Bensona spočetka tudi zelo prijazen in zaščitniški do kristjanov? Ali ni pri Solovjovu Antikrist poznavalec Svetega pisma, celo ekumenski delavec? Duginu in Bannonu, Putinu in Trumpu zaupajmo šele, ko bodo malo manj govorili o „krščanstvu“ kot kulturni platformi naše civilizacije in znali kaj več povedati o Jezusu iz Nazareta – o Besedi, ki je meso postala.
Sicer pa veliki poklon Melaniji za tisti Očenaš!
Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.
