V demokratičnem svetu so tarče raziskovalnega in ustvarjalnega novinarstva precej enakomerno razporejene po družbenem in političnem spektru. V Sloveniji pa elita koordinirano zatira svoje nasprotnike preko vsaj desetih največjih medijev. Zadnji tak primer »raziskovalno« »ustvarjalnega« novinarstva so več let stara ‘senzacionalna’ elektronska sporočila med Janšo in Kovačičem.
Ko si predstavljamo Boga, si velikokrat o njem ustvarjamo kakšne otroške podobe starčka z belo brado, ki se nekje nad nami vozi na oblakih. Takšne slike nam o Bogu pravzaprav ne povedo kaj dosti, hkrati … Beri dalje
Med počitnicami z družino odhajamo na obisk k prijateljem v ZDA. Ko to povemo znancem, vprašajo ali nameravamo tam tudi ostati. Ne nismo nameravali. A občutek, da se v Sloveniji skoraj nič ne spreminja na … Beri dalje
Mesec maj bo letos poln takih in podobnih absurdov. Zato ker se nismo pripravljeni soočiti s komunistično preteklostjo, ne z njihovim terorjem in zločini, ne z njihovim polstoletnim zločinskim sistemom, ne z našo osebno in družbeno participacijo pri njihovih zlorabah. Prav te dni, nam Nemci dajejo zgled kako se soočati s svojo preteklostjo, kako obžalovati zločine in kako popravljati krivice.
Smem govoriti? Smem povedati, kar mislim? Kaj je svoboda govora? Kdo se boji svobode, kdo se boji svobode govora, kdo se boji govora? Zanimiva vprašanja, s katerimi sem se srečevala zadnje čase. Na začetku je … Beri dalje
Slovenski kristjani in ljudje dobre volje smo sprejeli nam vsem v škodo negativno navado. Kaj hitro se vsi skupaj damo zapeljati takšni ali drugačni javni paroli in ji nasedemo. To se dogaja zlasti takrat, ko se dokopljemo do kakšne pozitivno naravnane dejavnosti. Takrat se prebudijo poleg starih levičarskih sil še »prijatelji« vseh vrst, ki se hudujejo – bodisi iz načelnega nasprotovanja krščanstvu ali kar tako.
Mesec maj vedno znova prebuja zgodovinsko in ideološko retoriko. Zastavlja se vprašanje, kaj ostane njenim poražencem oz. žrtvam nasploh, ne glede na njihovo politično barvo? Je to le bridka človeška stiska, ki jo spremljajo izgnanstvo, žalost, sovraštvo in neodpuščanje?
Iz slovenskega gledišča se zdi ukrajinska vojna skoraj tako oddaljena kot tista v Siriji. O njej se pri nas poroča bolj občasno, pa tudi z določeno zadržanostjo in precejšnjo čustveno nevtralnostjo, kar se zelo razlikuje od poljskega dojemanja tega konflikta, saj ima ta vojna za Poljake povsem drugačne razsežnosti.
Nedavno sem med čakanjem v čakalnici v zdravstvenem domu opazovala mamo in hčerko. Vsaka je bila zagledana v svoj pametni telefon in v njem s prsti iskala božje čudo. Vsake toliko sta komentirali kakšno fotografijo, … Beri dalje
Resnica je močno orožje, ki smo se ga oprijeli predvsem zato, ker je to edino kar nam ostaja v boju zoper relativizem. Je pa resnica o naši preteklosti osnova za odpravo navedenih dveh svetov, ki danes sicer navidezno neškodljivo sobivata v istem narodu, a ga hkrati najedata v koreninah.
Tabu „nič nismo vedeli“ namreč hoče vsiliti domnevo, da naj bi svojci pozabili na svoje najbližje, da naj bi jih ne zanimalo, kje in kako so bili umorjeni, kdo jih je umoril, kje so bili zakopani. Vendar je resnica ravno nasprotna: svojci so poskušali izvedeti čim več.
Izgleda, da Hišo hospica zapirajo. Edina hiša, kjer v Sloveniji nudijo oskrbo za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi bolezni, se že dolga leta spopada s finančnimi težavami. Kaj nam nesposobnost slovenskega naroda, da bi zagotovil delovanje take ustanove, pove o nas in našem odnosu do smrti?
Pridiga, 5. velikonočna nedelja, leto B (2015) Moj oče ima Alzheimerjevo bolezen. Tako močno je že napredovala, da že zelo težko pove kaj sam od sebe, kaj šele, da bi bil sposoben govoriti v povezanih … Beri dalje
V tem obdobju smo priča izbruhu nezadovoljstva zdravnikov, ki hočejo veliko povišanje plač. Večina strokovnih razpravljavcev na nedavni konferenci Pacient je kralj, v organizaciji Financ in Vzajemne, je utemeljeno trdila, da povišanje denarja za plače ne bo rešilo zdravstva. Kar je v publiki približno štiristotih direktorjev, finančnikov in birokratov iz državnih bolnišnic ter zdravstvenih domov sprožalo glasno godrnjanje, ker si ti pač ne želijo bistvenih sprememb, temeljite reforme, temveč branijo večdesetletni status quo kolhozov.
V posmeh demokraciji Forum 21 prireja posvet o človekovih pravicah, kjer sodeluje bivši funkcionar, ki je v polpreteklem režimu z Leninom zatrdil: »V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’.« Seveda je v tem razrednem izključevanju tudi deloval in očitno je namera omenjene združbe, da v sodstvu in drugih vejah oblasti to še traja.
Skupina, katerih bolečina je še posebej velika, so mladi. Zaslužijo malo, država jim še več pobere z davki. Druga takšna skupina so upokojenci. Če neto pokojnina upokojenca s povprečnimi prihodki v državah OECD znaša 79 odstotkov njegove neto plače pred upokojitvijo, je Slovenija z 59 odstotki na predzadnjem mestu.
Po aferi Patria in poročilu KPK se je v slovenski javnosti začela pojavljati zahteva po prečiščenju politike in po “novih obrazih”, ki naj bi bili neomadeževani. Medtem ko je desni pol slovenske politike imel v Janši še vedno edinega vodjo, se je vakuum, ki ga je na levici ustvaril propad nekdanje močne LDS, vsakič polnil z novimi strankami.
Naslovno satirično misel bi naj rimski satirik Juvenal uporabil kot opis nemoči moža pri nadzoru nad zvestobo njegove žene. Pri klicih po zaupanju v državne uradnike in v pravni sistem se premalo zavedamo pomena korektnega izvajanja pravil in moči, ki jo z izvajanjem pravil imajo državni uradniki. Stopnja moči posameznega državnega uradnika bi morala določati stopnjo odgovornosti.
Kontroverzna osebnost, eden vodilnih v organizaciji, ki je poslala v smrt milijone nedolžnih, je uspel preživeti stalinske čistke in dočakal 65 let (spokorjen?) v udobnem moskovskem stanovanju. Pozabljen v širši ruski javnosti ostaja Tučkov ena ključnih, a zagonetnih osebnosti v zgodovini Ruske cerkve 20. stoletja. Na podmoskovski dači je kot upokojenec vnukom pogosto govoril: “Imam se česa spominjati”.
Ko premišljujem, kaj mi/nam je bilo položeno v zibko in kako se je z leti moje (tvoje, naše …) življenje razpletalo, mi je čedalje bolj jasno, da to moje-tvoje-naše življenje ni le veselje, brezbrižnost in zabava, pač pa je še najbolj podobno vrtnici, ki je vsevprek obdana z ostrimi in bolečimi trni, le-ti pa lahko zbodejo do krvi in ostanejo globoke rane.