Kost

Če se je naša civilizacija začenjala s kostmi v Divjih babah I, se je upajmo končala s kostmi v Hudi jami. Pred 25 leti se je zdelo, da bo kultura življenja končno nadvladala kulturo smrti. Demosova vlada je dobro izvedla obrambo pred zunanjim sovražnikom, ni pa bila pripravljena na partijsko rekonkvisto od znotraj. Ljudskofrontni flirt, ki je pred 70 leti pokopal Kocbekove krščanskosocialistične iluzije in tlakoval partiji pot na oblast, se je pred 25 leti ponovil.

Škofjeloška deklaracija ob 70-letnici konca druge svetovne vojne

Zahtevamo vrnitev temeljnega človeškega dostojanstva vsem žrtvam revolucionarnega nasilja s simbolno izjavo Državnega zbora Republike Slovenije kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa v Republiki Sloveniji, v duhu opravičila in obžalovanja Predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja dne 29. oktobra 2015 na gradu Strmol.

To niso naši ljudje…branili se bomo…naposled bo sodni dan!

Slovenija, rojena pred 25 leti, se ni opredelila do sistema, ki je bil zgrajen z revolucijo, umori in poboji v njenem imenu ter vsej njeni dediščini (duhovni in pravni). Tako je med nami veliko število ljudi (večina?), ki se jim zdi samoumevno, da se preteklosti ni potrebno ne sramovati in ne odpovedovati. Obveljale so privzete kategorizacije dobrega in slabega, kakor jih je določila partija.

Izpraznjeni prazniki

Izguba pojma praznik, kot kolektivnega obhajanja spomina na določen dogodek je del širšega pojava izginjanja obredov v našem življenju, npr. obredov zrelosti, zakonske zveze, slovesa od mrliča ipd. S tem siromašimo sebe, hkrati pa zadevamo udarce socialni koheziji. Zakaj bi, npr. muslimanski sirski begunci/migranti morali prevzemati dela proste dneve na praznike, ki izgubljajo svoj pomen celo za avtohtono prebivalstvo?

Po nekdanjih poteh nedolžnih žrtev (Pevno, Crngrob, Davča)

V zelenilu kotanja. Matjaževa jama. Nad njo sinjina. Iz daljine odmevajo streli. Na strelišču vadijo vojaki, kako zadeti. Takrat, v maju 1945, se iz te kotanje ni slišalo strelov. Opravili so drugače. S 300 otroki, pravijo nekateri. Drugi še vedno v strahu molčijo. Da ne bi omadeževali svojega imena?

Terorizem in letalske nesreče

Velja se spomniti dveh preizkušenih rekov. Prvič, ne gre verjeti vsemu, kar človek vidi na televiziji ali prebere v časopisu. Drugič, najbolj se je treba bati strahu samega. Strah in tesnoba sta slaba svetovalca, če se jima prepustim, bom povsod videl nevarnost in ne bom več zaznal lepega in dobrega, ki me obdaja.