Katar

katar wikiZ blagoslovitvijo temeljnega kamna za ljubljansko mošejo je v slovensko zavest stopil mali Katar. Bogati princ je muslimanom v Sloveniji podaril visoko vsoto, ki bo zadostovala za bogato in lahko gradnjo versko-kulturnega centra. Ker na svetu ni nič zastonj, se bomo vprašali (a ne odgovarjali), kaj bodo morali muslimani dati v zameno? Prav tako ne bomo problematizirali gradnje takega centra, ki je očitno prestižni objekt (po naše stolnica) in kakšne so težave, s katerimi se srečujejo vse evropske države, ko se znotraj objekta uveljavlja šarija in razveljavljajo osnovni državni zakoni. O tem je bilo prelitega mnogo črnila in izgubljenih preveč besed. Še najbolj čudno je bilo prilizovanje muslimanom slovenskih kontinuitetnih politikov, z ljubljanskim županom na čelu, kar pa se hitro izkaže kot logično, saj s šejki deli več, kakor je vidno na prvi pogled.

A danes hočem razmišljati o Katarju, tudi zato, ker bo tam v kratkem svetovno nogometno prvenstvo.

Zalivska državica, bogata z nafto, zlahka napolni svoj proračun. POP TV je v elitnem času predvajal prispevek o bogastvu in luksuzu, ki ga država nudi svojim državljanom (brezplačno zdravstvo, ni davkov, brezplačno šolanje, itd. itn). Videlo in slišalo se je kot pravi raj na zemlji sredi puščave, tam daleč na Orientu. Človek bi se kar takoj preselil tja… Televizijci so navijali, da bi vzpostavili direktno letalsko povezavo, ker je baje tam priložnosti za posle toliko, da bi se našla kakšna drobtinica tudi za nas… Vse je izzvenelo kot plačana propaganda, ki pa ima veliko hibo. Ni vse zlato, kar se sveti.

Temna plat zalivskega polmeseca

Katar, Dubaj, Savdska Arabija in kar je še takih držav in državic v z nafto bogatem Zalivskem območju, imajo eno bleščečo fasado in skrito resničnost, o kateri se nič ali pa zelo malo govori. Ta temna stran je tako strašna, da se človek čudi, kako da tisti, ki imajo polna usta »pravic« in vsako izmišljotino hitro razglašajo za »človekovo pravico« na našem zmešanem Zahodu, nič ne opazijo, nič ne vidijo, nič ne slišijo in nič ne rečejo.

Arabske muslimanske države so vse po vrsti skregane z demokratičnimi načeli, kakor jih poznamo pri nas. To dejstvo še ni vnebovpijoče, saj pri državnih stvareh ne gre zato, kakšna je oblika vladavine, ampak, da mora le-ta biti pravična. Vse po vrsti so se razglasile za teokratske družbe, izrecno muslimanske države. Torej ima pri njih vera osrednjo mesto (zato tudi podpiranje islama po svetu) v družbenem življenju. Za nas nepredstavljivo, za nevernike celo nerazumljivo. Tudi te odločitve ne moremo kritizirati, ampak jo spoštujemo kot posledica nekega zgodovinskega trenutka, nesposobnosti islama, da loči med Božjim in svetnim in holistične odvisnosti vere od davnih plemenskih tradicij. Islam je namreč bolj kot osebna vera, vera skupnosti in družine po načelu »vsi ali pa nihče«. Muslimani v svoji družinski skupnosti (tudi v Sloveniji je tako!) ne prenesejo drugoverca – posebno velja to za moške -, ampak ga izločijo, če že ne ubijejo (beri: Cena, ki sem jo plačal). OK, tudi to lahko še sprejmemo… ampak, da molčimo ob suženjskem odnosu do tujih delavcev? Ne, o tem pa ne morem molčati!

Praktično hkrati s slovensko komercialno TV je neka nemška postaja predvajala reportažo o maltretiranju nepalskih delavcev v Katarju. Pokazala je tisto drugo plat, pred katero si preradi zatiskamo oči. Nepalski delavci gradijo med drugim tudi nogometne stadione za svetovno prvenstvo (vsaka asociacija na Stožice je dovoljena!). Njihove delovne razmere so obupne, njihovi bivanjski pogoji sramotni, njihove osebne pravice ničelne. Zanje Katar ni nič od tega, kar je pokazala POP TV slovenskim gledalcem. Za tuje delavce je Katar kraj trpljenja in obupa, da, celo smrti.

Molk in sprenevedanje ob trpljenju in smrti tujih delavcev je značilnost sicer tako zgovornih »varuhov človekovih pravic« na Zahodu. Tu vidimo, da interes, t.j. potreba po nafti in poslu, spet opravičuje naše sprenevedanje, mižanje in molk. S tem pa postajamo soodgovorni za trpljenje milijonov tam »daleč na obalah Perzijskega zaliva«.

Denar šejkov je torej precej omadeževan s krivičnostjo, trpljenjem in smrtjo milijonov, ki jim odnašajo smeti, čistijo palače, gradijo stanovanja. Ni jim dovolj, da nimajo dostopa do luksuza domačinov, temveč jim celo kratijo osnovne človekove pravice (vsaka podobnost s Stožicami je dovoljena). Ali je lahko tak denar blagoslov za božjo hišo? Mislim, da ne. Denar bogatina ni in ne bo v blagoslov Božjemu hramu. Bolje bi bilo, a ne lažje, graditi z darovi uboge vdove.

Moj problem s Katarjem

Z vstopom Katarja v našo družbeno zavest je Katar postal tudi moj problem. Katar namreč ni to, kar so mi slovenski mediji povedali, ampak tudi tisto, kar so mi zamolčali, saj se tam dela velike krivice, ki bi jih po muslimanskem pravu moral sicer takoj odpraviti, saj krši sveto pravilo gostoljubja, ki je Vzhodnjaku sveto, a očitno ne do tujih delavcev, ki so zanje le nevidna suženjska delovna sila in ne spoštovanja vredni delavci, ki jim omogočajo prav vse, kar uživajo.

Katar je postal problem tudi zame, ker mi slovenski mediji tudi na tem primeru še enkrat dokazujejo, da prodajajo meglo. O pristranskosti medijev in lahkotnostni FDV-jevsko prepariranih novinarjev ne moremo dovolj opozarjati. Ko pa začno hvaliti državo, ki bi jo morali obtožiti kršenja človekovih pravic pa se pravzaprav vse konča, oz. se začne moj problem.

Ker s Katarjem pravzaprav nimamo nič, ne trgovskih ne drugih stikov, bi bilo dobro, da pri tem ostane in  bi slovenska diplomacija začela EU opozarjati, da je čas, da se zavzame za tuje delavce in pravice drugače mislečih in verujočih v muslimanskih deželah.

Foto: Wikipedia