Predsednik stranke Pozitivna Slovenija Zoran Janković je očitno radoveden človek, vendar mu žal, to ne pristoji preveč. Namreč, v času, v katerem se je moderno in potrebno pogovarjati o izhodu iz resnične ali zgolj virtualne krize, se je začel javno spraševati o staro-slovenskih ideoloških temah, o katerih najbrž, glede na svoje poreklo, bolj malo ve, poleg tega pa so se jim tudi njegovi politični konkurenti, ki pa o njih vseeno najbrž več vedo, medtem že odrekli.
Na kongresu svoje popolnoma pozitivne stranke je namreč izpostavil težko in resno dilemo, ki bi Slovence ta trenutek res morala nadvse skrbeti, in sicer “… kako gredo skupaj verouk v šolah in vrednote NOB-ja …”.
Če vas to res zanima, naj odgovorim, da nič lažjega-, le nekatere stare skrajneže nehajte poslušati. To vam lahko zatrdim, če se spomnim besed svojega dedka, vernega moža in partizana IX. korpusa NOV. Pripovedoval mi je, da so po koncu vojne (druge svetovne), zaradi državne situacije, po bojih za Trst, ostali partizani stacionirani na Primorskem, nekje ob sedanji italijanski meji. Pomagali so kmetom in živeli z njimi in ko je prišel božič, jih je vaški župnik vprašal, če bi hoteli peti pri polnočnici. Komandir je dovolil in partizani, sami slovenski kmečki fantje so si organizirali zborček, ki ga je župnik še malo povadil in pri polnočni maši so zapeli na koru. To se takrat še nikomur ni zdelo posebej čudno-, res da Tito in Kardelj zaradi tega verjetno nista prišla k maši, pa nič zato, nihče ju ni pogrešal ljudje so bili pa vseeno zadovoljni.
Torej-, vsi vi, ki vas tako skrbi, da vas bo katoliška vera pokvarila v vaši narodnoosvobodilni neomadeževanosti; lahko ste povsem mirni, vse to gre prav lepo skupaj, če le ljudje nehajo misliti, da je edino komunistična partija premagala Hitlerja. Veste-, ni ga in ga nikoli ne bi, ker gre pač za isto pasmo … premagali so ga vojaki, preprosti ljudje z zdravo pametjo in tudi slovenski partizani so bili med njimi. In slovenski partizani so bili domači fantje, ki pred vojno, pa tudi med njo, v veliki večini sploh niso slišali za komuniste, hodili so pa k verouku in k maši. Pa še to, moj ded je med vojno slišal za komuniste in se tudi imel priložnost, med njo in po njej, srečevati z njimi in veste kaj si je potem vse življenje mislil o njih? No-, tega raje ne bom pisal …
In mimogrede, gospod Janković, ker niste od tu, naj vam prišepnem, da so si dilemo o kateri zdaj javno razmišljate, dejansko izmislili Vaši prijatelji s katerimi radi hodite na Gorenjsko in njihovi že rajni šefi, ki so se pa manir raje učili pri svojih zakavkaških in balkanskih prijateljih, kot pa pri svojih Slovencih …
Vir: blog Robert Kaše
