Kar je izkusil Elija je dar, ki si ga ni mogoče zaslužiti ne z molitvijo, ne s krepostnim življenjem.

Vir: http://sl.radiovaticana.va

Objavljamo pridigo Milana Knepa, ki jo je pripravil za 19. navadno nedeljo med letom.

Iz otroštva se spominjam nekega duhovnika, ki je želel vernikom čim bolj nazorno osmisliti pomen obiska nedeljske sv. maše. Vernike je primerjal z avtomobilom, ki se mora po določenem številu prevoženih kilometrov ustaviti na bencinski črpalki. Sv. maša naj bi bila tedenska duhovna okrepitev, nekakšen duhovni rezervoar, pri katerem se med hitenjem od ene naloge k drugi za nekaj časa ustavimo, umirimo in duhovno okrepimo. Primerjava se mi je takrat zdela nazorna, dejansko pa je vprašljiva, česar se takrat nisem zavedal.

Zahodna kultura ceni garače. Če kdo velja za delavnega in marljivega, so mu odpuščeni mnogi grehi. V duhu prej omenjenega pridigarja smo kot avto, ki je vedno v pogonu, edino, kar sme zahtevati zase, je gorivo in redno vzdrževanje. Ta model življenja smo skozi stoletja tako ponotranjili, da se v njem »gibljemo in smo«, kot je dejal sv. Pavel v Atenah na Areopagu; zanj nimamo alternative, ker je tako samoumeven, da do njega nimamo kritične distance.

Po tej zahodnjaški logiki našo bit in našo vrednost določa delo. Vse kar smo, smo po tem, kar iz sebe naredimo. Delo na sebi, se pravi: študij, disciplina in odgovorno obnašanje, nam podeljuje dostojanstvo. Vredni smo toliko, kolikor naredimo in kolikor se potrudimo za izgrajevanje svoje osebnosti.

Ta kulturni vzorec, ki je za ves Zahod povsem samoumeven, je v nasprotju z evangelijem. Sv. Pavel v svojih pismih večkrat pripoveduje, da si je v Jeruzalemu, v šoli pismoukov, pridobil dobro izobrazbo, se naučil tudi obrti, izdelovanja šotorov in bil ob vsem tem goreče predan domovini, judovstvu in postavi. Vendar sv. Pavel svoje avtoritete, da nastopa kot apostol, čeprav ni pripadal dvanajsterim, ne utemeljuje na svojem delu, izobrazbi in zaslugah; od ljudi ne pričakuje, da ga bodo cenili, ker je izobražen in garač. Ne hvali se z ničemer takšnim, kot se običajno ponašamo ljudje in v zameno za doseženo, pričakujemo spoštovanje. Nasprotno: sv. Pavel se hvali samo s križem Jezusa Kristusa (prim. Gal 6,14). »Kje je torej razlog za ponašanje?«, se sprašuje. In si odgovori: »Ni ga« (Rim 3,27). Tega ne stori zaradi lažnega samoponiževanja, temveč iz globokega prepričanja, da je vse, kar je spoznal in dosegel, milost, Božji dar njemu, ki si zaradi vsega, kar je počel v preteklosti, ne zasluži drugega kot kazen. Resnico o sebi povzame v besedah: »Po milosti sem to, kar sem.«

Na zmotnem stališču, da je naše dostojanstvo utemeljeno na  našem delu in zaslugah, ne na milosti, temelji pravica do splava in evtanazije ter odnos družbe do starih, duševnih bolnikov in do vseh drugih, ki družbi s svojim delom ne morejo dokazati svoje vrednosti.

Kako naj ob vsem tem, kar smo rekli, razumemo preroka Elija? Pisec Prve knjige kraljev piše, da Elija ni prepoznal Boga ne v viharju ne v potresu ne v ognju, temveč v rahlem šepetu. Ta zapis se povsem sklada z našim vsakdanjim duhovnim izkustvom, zato ga nekako razumemo. Toda zakaj si je Elija, potem ko je Boga zaznal v rahlem šepetu, s plaščem zagrnil obraz in obstal pred vhodom v votlino?  To, da je Elija obstal, se zdi nerazumljivo in nesprejemljivo. Moral bi nadaljevati z delom, tako bi od njega pričakovali.

V dolgi zgodovini Cerkve jih je bilo mnogo, ki so svoje izkustvo Boga opisali na podoben način kot Elija. In vsi ti, in teh v nobenem obdobju zgodovine Cerkve ni manjkalo, vedo, o čem Elija govori, zato lahko s svojim pričevanjem potrdijo resničnost  tega, kar opisuje Prva knjiga kraljev.

Med temi, ki lahko svoja duhovna izkustva poistovetijo z Elijem, in ga seveda tudi zelo dobro razumejo, omenimo  Božje trubadurke, mistikinje srednjega veka, predstavnice flamsko-renske mistike, ki se navezujejo na sv. Bernarda (1091–1153), na eno osrednjih duhovnih figur visoke srednjega veka. Najbolj znane med njimi so Hildegarda Bigenska (1098–1179), Mehthilda Magdeburška (ok. 1210–med 1282 in 1294), Beatrice iz Nazareta (1200–1268), Hadewijch iz Antwerptna (umrla okoli 1240); Margareta Porete (umrla okoli 1310). Njihovo duhovno izročilo so nadaljevali Mojster Echart (1260–1328), najbolj znani teolog, filozof in mistik srednjega veka, v 16. stoletju pa sv. Janez od Križa, sv. Terezija Avilska in drugi (G. E.-Burgard in E. Z. Brunn, Božje Trubadurke, Mistikinje srednjega veka, Ljubljana: Kud Logos, 2004).

Poezija božjih trubadurk demantira pristransko sintagmo mračni srednji vek, saj prav poezija nekaterih od teh izjemno nadarjenih, izobraženih in globoko vernih žena predstavlja vrhunec, na primer, francoske ljubezenske lirike. Beseda trubadur izhaja iz provansalske besede trobador, ta pa iz trobar, kar pomeni najti, figurativno pa pomeni pesniti, torej najti najsubtilnejše izraze za najgloblje, kar je, namreč za ljubezen med moškim in žensko, v našem primeru za ljubezen med dušo in Bogom.

Trubadur Arnaud iz Mareuila je zapisal verz: »Od tebe, Gospa, prihaja vame/vse dobro, ki ga izrečem ali storim« (prim. prav tam, str. 210) Čeprav je Gospa, o kateri govori Arnaud, ženska, je Gospa za mistikinjo, ki je s tem verzom izpovedala svojo vero, večna, presežna Božja Ljubezen. Niso redki primeri, da so posamezni trubadurji, ki so sprva opevali zemeljsko ljubezen, svoje življenje končali v samostanu.

Zelo popoln izraz alkimije ljubezni je uspel Danteju. Njegove pesmi v delu Vita Nuova, ki so verjetno nastale v letih 1292–1293, na najpopolnejši način izražajo dvorni ideal. Nanašajo se na Beatrice, na gospo, ki Danteja vodi k višku in mu omogoča, da za ceno velikega trpljenja očiščuje svojo čutnost. Po prečiščevanju ljubezenskega ideala ima Beatrice sedaj samo še vlogo posredovalke tiste »ljubezni, ki giblje sonce in druge zvezde« (prim. prav tam, str. 210), torej Boga, ki je ljubezen, kot pravi sv. Janez.

Sredi 13. stol. so podobno kot Dante in Arnaud opatinje in begine, nekakšne redovnice v civilu, proste sholastičnih miselnih obrazcev in togih literarnih oblik, opisovale skrivnostno zlitje svoje ljubezni z večno Božjo ljubeznijo.

V isti lirični kontekst kot trubadurji sodijo v tem času tudi minezengerji (minne, ljubezen), sloviti srednjeveški pevci ljubezni.

Vrnimo se spet k Eliju, ki je obstal pri vhodu v votlino. Duhovnost, izpovedana v liriki srednjeveških begin, Božjih trubadurk in mistikinj, govori, kako so tudi te izjemne ženske obstale, obstale podobno kot Elija, kajti prišle so do cilja, do Boga. Niso ga sicer mogle zajeti v svoja človeška čustva, kajti to, kar so nosile v duši, jih je vodilo onkraj pesmi. S pesmimi, s svojim posnemanjem trubadurske lirike, so prišle samo na prag, samo do točke, onkraj katere izkušajo samo še brezdanje obzorje, ki pa je hkrati najvišja oblika njihovega bivanja. Tisto, kar je bilo onstran verzov, ne morejo več izraziti. Njihovo najgloblje brezno je njihova najgloblja pesem, ki pa ni več pesem besed, temveč tišine (prim. prav tam, str. 128); ali kot rahel skrivnostni šepet, s katerim se je zlila Elijeva duša. In da tega šepeta ne bi zmotilo kaj zunanjega, si je Elija s plaščem zagrnil obraz in obstal. Podobno pravi mistikinja Hadewijch: »Obdal me je od znotraj, v vseh mojih močeh in me odnesel v duhu« (prim. prav tam, str. 129).

Vihar, potres in ogenj, ki je šel mimo Elija, so podobe za naš gigantski napor, da bi zatrpali svojo dušo z delom, načrti, užitki in posedovanjem moči; zapolnili dušo, ki jo je izpraznila pozaba Boga in izsušil greh, ki prebiva v nas. Bistvo te temeljne zmote je, da bi se radi s tem, kar ustvarimo, tudi rešili. Elija, trubadurji, mistikinje, begine in drugi pa izkušajo nasprotje tega, namreč popolno trpnost pred Bogom, kajti vse, kar duša res potrebuje, je njegova milost, podaritev Njega samega posamezni duši. On sam pa je Ljubezen. Biti v Ljubezni, je biti na koncu, na cilju. Treba je samo še obstati, kot pravi danes Prva knjiga kraljev, in si zakriti obraz, da ne bi podlegli slepilom, ki nas izčrpavajo.

Pretiravali bi, če bi hoteli ponoviti, kar je izkusil Elija in o čemer govori lirika Božjih trubadurk. To je dar, ki si ga ni mogoče zaslužiti ne z molitvijo, ne s krepostim življenjem. Bog, večna ljubezen, ga po svoji skrivnostni svobodni izbiri daje nekaterim, da nam povedo, naj ne prihajamo na bencinsko črpalko zato, da bi potem zdrveli novim iluzijam naproti, pač pa naj obstanemo in si zagrnemo obraz, kajti Gospod, ki nas bo rešil, ni prikazen, kot so sprva mislili prestrašeni apostoli med viharjem na jezeru, temveč je Božji Sin, ki nas ljubi in se nam daje v rešenje.