Kam bo emigriral Janez Janša?

Vir: blog Steinbuch. Nova patologija se plazi med kozolci. Pojavlja se v obliki groženj s smrtjo. Izrečenih, napisanih, narisanih ali kako drugače izraženih. Izpričujejo zanimivo razsežnost v razvoju eksistenčne krize posameznikov, ki bi v literarnem pogledu ustrezali likom psihološkega realizma Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. To so nesrečna, zavrta, ponižana in razžaljena bitja, ki se skrivajo v svoji krhki, imaginarni deželi, odkoder obračunavajo z vsem svetom in se borijo proti nezaslišanim zarotam in njihovim zlim protagonistom.

Za anonimnimi heroji, ki grozijo s smrtjo, lahko stojijo tudi razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji – v enem so tihi, marljivi členi brezobličnega birokratskega aparata javne uprave, v drugem pa skrivni maščevalci, pravičniški vitezi iz teme, ki bodo pokončali Zlo, poosebljeno v liku sodnice, vrhovne dacarke, predsednika vlade, varuhinje človekovih pravic ali novinarja.

Na eni strani nebogljeni, pred avtoriteto tresoči se človeček, na drugi v anonimnem zavetju jeze maščevalnosti poln junak. Dva svetova, dve mentaliteti obenem. A pri eni in isti osebi. Kar samo po sebi odseva sliko hudih psihičnih travm, za katere v moderni psihiatriji obstajajo bolj ali manj uspešne metode zdravljenja. Vendar interneta ni med njimi.

Z redom nad anarhijo

Že nekaj časa govorim, da je treba tudi de facto običaje spletnega komentiranja prilagoditi praksi in pravilom, ki že od nekdaj veljajo v tiskanih medijih. Niti enega razloga ni – še najmanj pa pravnega – da bi za svetovni splet veljala kakšna druga, liberalnejša pravila kot za tiskane medije, televizijo ali radio. Kdor javno podaja svoje mnenje, ocenjuje, komentira ali na kakršen koli drug način izraža svojo vest, se mora zavedati, da se meje njegove svobode končajo tam, kjer se začenja svoboda drugih ljudi.

V tisku v pismih bralcev ne boste brali Janeza Novaka iz Ljubljane (ime je seveda izmišljeno), kako poziva k metanju v brezna vseh tistih, s katerimi se politično, ideološko ali svetovnonazorsko razhaja. Prav tako ne boste brali pisma človeka z imenom in priimkom, kako poziva k uboju določene javne osebe, njenih ali njegovih družinskih članov.

Tega ne boste brali iz dveh zelo preprostih razlogov. Ker, prvič, noben odgovorni urednik niti slučajno ne bo česa takega objavil (saj s tem tvega tudi svojo civilno in kazensko odgovornost) in, drugič, ker grozilci (tj. tisti, ki grozijo) običajno ne razkrivajo svoje identitete. Kdor resno misli, vsekakor ne bo tvegal razkritja, saj bi to lahko preprečilo uresničitev grožnje.

Kje je torej problem in zakaj se skoraj vse grožnje pojavljajo prek grafitov ali spletnih medijev? Pri grafitih je jasno: napišeš in pobegneš, preden te kdo vidi. Internet je malce kompleksnejši: filozofija absolutne svobode uporabnikom dopušča, da k komentiranju pristopajo prek izmišljenih, domišljijskih imen in psevdonimov. Skriti, varni v občutku, da se jim ne more nič zgoditi, si dajejo duška. In ker je med njimi tudi nekaj takšnih, ki preživljajo hujše oblike psihičnih travm, se hitro zgodi, da so slovenski spletni forumi in komentarji polni najbolj primitivnega, nizkotnega in hujskaškega sovraštva. V tem so evropski unikum.

Vsak dan sem bolj prepričan, da bi morali spletni mediji – zlasti to velja za najbolj razširjene novičarske portale kot so 24ur.com, siol.net, zurnal24.si itd. – uvesti obvezno registracijo, saj bi že s tem za 90 odstotkov zmanjšali sovražne izpade, ki so si jih doslej privoščili anonimni junaki. Če bi se kljub temu še pojavljali maloštevilni agresivneži, bi jih ukrotili bodisi ostali forumaši in spletni komentatorji bodisi administratorji. Brez dvoma bi na koncu lahko na prste prešteli tiste, ki bi kljub vsem tem varovalkam še kršili pravila in tvegali civilni ali kazenski pregon.

V dramatičnih, takorekoč patoloških razmerah, ko se skoraj sleherni spletni komentar tako ali drugče sprevrže v primitivno politično obračunavanje in žaljenje, je uvedba obvezne registracije očitno edini način, da se spravi k pameti ponorele kričače, katerih bojni bobni presegajo vse, še tako radikalno ohlapne meje libertarnosti in prehajajo v primitivno, anarhično obračunavanje vseh z vsemi, ki ne delijo njihovih nazorov. Slika prihajajoče državljanske vojne v najbolj mračni leviatanski metafori volkov.

Grožnje kot simptom

Jeseni se bo socialno-ekonomski položaj prebivalstva poslabšal, ljudstvo bo iskalo krivca. Na socialnih omrežjih, kjer uporabniki običajno nastopajo z imenom in priimkom ter celo fotografijo, revolucije ni za pričakovati, vsaj ne takšne, ki ne bi bila legitimna in v vseh drugih pogledih upravičena. Pač pa lahko pride do vrelišča na spletnih forumih. Nadaljevali se bodo verbalni pogromi nad posamezniki, ki simbolno predstavljajo Oblast, Vlado ali Politiko.

Letošnja poplava groženj s smrtjo je namreč resno znamenje, kako dramatično so že potrgane vezi, ki držijo skupaj to družbo. Mediji – in to naj ne zveni pokroviteljsko – bi lahko premogli več samokritike in začeli razmišljati o vzpostavljanju minimalne higiene in nadzora nad svojimi spletnimi forumi, kajti doslej so bili med najbolj priljubljenimi „tarčami“ anonimnežev iz podpodja, če lahko parafraziram Dostojevskega.

Ruski psihološki realizem v srednjeevropski prispodobi ni prav nič blagohoten, kajti predstavlja ga pasiven, introvertiran državljan, po možnosti celo javni uslužbenec, ki se nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog. A taisti neopazni lik se za debelimi zidovi svojega stanovanja ali, če hočete, kleti, spremeni v krvoločneža, malega Fritzla, v morilske strasti polnega maščevalca, ki pustoši po anarhičnem svetovnem spletu in tam bruha iz sebe vse tisto, kar v svojem resničnem življenju ne (z)more ali si ne upa.

Obstaja še tretja resnica…

Najhujša je tretja razlaga patologije, s katero smo začeli pričujoči zapis. Po tej tezi sicer ostane veljaven tisti del, ki govori o nujnosti večje odgovornosti (spletnih) medijev, ki naj prek registracije uvedejo vsaj približen nadzor nad dogajanjem na svojih spletnih forumih, vse ostalo pa je brezpredmetno, kajti igralci v tej perverzni igri niso anonimni bolniki v svojem mikrokozmosu (morda so, a le kot sredstvo manipulacije, podobno kot v likvidaciji Ivana Krambergerja).

Tretja razlaga je namreč mnogo hujša in najbrž za marsikoga težko sprejemljiva. Da namreč za vsemi temi grožnjami s smrtjo stojijo zelo konkretni ljudje s svojimi ozadji in političnimi povezavami. Da torej vse skupaj služi za ustvarjanje še večje zmešnjave, skorajda že izrednih razmer. In to v državi, ki je tik pred bančnim brodolomom in ki bo morala verjetno že jeseni zaprositi za evropsko pomoč.

Če namreč grožnje, ki v zadnjem času dežujejo na Janeza Janšo in njegovo družino vzamemo smrtno resno, bi se morali vprašati tudi nekaj povsem človeškega: kako bi ravnali na njegovem mestu. Resno mislim, kako bi ravnali, če vam bi grozili, da vam bodo ubili dveletnega sina? Kako bi se na to odzvali Američani, če bi na tak način grozili Obami?

Razumete, kaj mislim? Nekaj je očitno hudo narobe. Bodisi z Janšo, ker vse to sploh še prenaša, bodisi z represivnim in pravosodnim sistemom, ki deluje, kot da smo v Disneylandu, kjer so psihopati mikimiške in racmani, mi vsi skupaj z njimi pa bebci, ki se samo še smejimo, čeprav se že dolgo nimamo več ničemer smejati.

Ker sploh ni nič več smešno. Nekaj je hudo narobe.