Nasilje v šoli.
Učenec v šolo prinese nož, ga pokaže nekaj sošolcem in jim zagrozi, da če bo kdo povedal učiteljici, ga bo s tem nožem ubil. Učiteljica meni, da zadeva ni tako pomembna, da bi sklicala roditeljski sestanek. Večina staršev otrok, ki jim je bilo zagroženo za incident od šole sploh ne izve. Eden od učencev se po tem dogodku zbuja ponoči in kriči: ‘Ne me ubit!’. Drug sošolec na mamino vprašanje, zakaj ji ni povedal, odgovori: ‘Mama, če mi je pa grozil s smrtjo!’ …
Učenec ‘za štos’ davi sošolce in ‘ne ve’, da jim je ob tem neprijetno in da se ga bojijo. Učiteljica se pogovori s storilcem in žrtvijo. Naslednjič ta učenec, med tem ko davi drugega, vpraša, ali ga boli. Davljeni učenec pove staršem: ‘Spet me je davil, ampak tokrat mi ni bilo narobe‘.
Učenec naščuva sošolke in sošolce, da drugega sošolca, kličejo ‘psihopat’. Ta učenec odide iz razreda in hoče domov. Učiteljica pokliče mamo, naj ga pride iskat.
Sošolki se spreta in postopno se ves razred opredeli za eno ali drugo stran. Eden od učencev vrže eni od sošolk pomarančo v hrbet. Oče te učenke ‘nadere’ mamo učenca, ki je to storil.
To je le nekaj od resničnih primerov nasilja, ki se dogaja na naših šolah, in to na takih, na katerih nasilja tako rekoč ni.
Zagotavljanje varnosti
Šole so, v skladu s predpisi, dolžne zagotavljati varnost učencem! Pa jo?
Seveda si vsaka šola po svojih močeh prizadeva, da bi ustrezno delovala in da bi bilo nasilja čim manj, vendar pa mnogo šol kot sredstvo prvenstveno uporablja ‘pogovor’. Pri tem pa se postavlja vprašanje, kaj to sploh pomeni? Kakšen naj bi bil pogovor v primerih nasilja s povzročiteljem in kakšen z žrtvijo, in kakšen v primeru, ko je nasilje vzajemno? In kakšni so ukrepi oz. postopki v primerih nasilja? Mnogo šol in učiteljev je na tem področju prepuščenih samim sebi in situacije rešujejo ‘kot vejo in znajo’, kar pa pogosto ni dovolj.
Implicitna sporočila o sprejemljivosti določenih oblik nasilja
‘Bom raziskala, če je bilo to resno ali za hec,’ je rekla učiteljica, v enem izmed zgornjih primerov, ko so ji starši povedali za incident. ‘Saj ga niso vzeli zares, strah je bilo le enega učenca, ki je tudi sicer bolj boječ,’ je rekla učiteljica v drugem primeru. Če bi bilo to pri odraslih, bi bilo zelo jasno, da tako vedenje ni sprejemljivo in po vsej verjetnosti bi imelo težke posledice. Pri otrocih pa se to kar sme?
Vsaka taka izjava ali stališče, četudi ni izrečeno, pa se odraža v učiteljevem ravnanju, daje implicitno sporočilo tako povzročitelju, kot žrtvi, da je tako vedenje do neke mere sprejemljivo. In vsak pojav nasilja, ki ni ustrezno obravnavan, daje podobno sporočilo: Nasilje je del realnosti in tu se ne bo nič spremenilo. Posledično učenci niti ne povedo več učiteljem, da prihaja do nasilja, saj se nič ne spremeni. Učitelji, ki bi radi pomagali, pa se potem sprašujejo: Kako pridobiti zaupanje učencev, da nam bodo povedali, kadar bodo žrtve nasilja?
In kako lahko šola prispeva k povečanju varnosti?
Ničelna toleranca do nasilja
Najboljša možnost je vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja, kar pomeni, da nasilje v nobeni obliki ni sprejemljivo.
To ne pomeni, da z nasiljem sankcioniramo nasilneža. Strogo kaznovanje namreč dokazano povečuje stopnjo napetosti in agresije in posledično nasilja, s čemer prispevamo prav k tej težavi, ki bi jo želeli odpraviti.
Pomeni pa, da so vsi zaposleni na šoli in postopno tudi vsi učenci zavezani k temu, da prekinejo nasilje, ki ga opazijo (Seveda lahko učenci, ki so šibkejši ali si ne upajo neposredno posredovati, pokličejo učitelja in le ta posreduje) in tudi to, da se vsak pojav nasilja ustrezno obravnava. Da bi to delovalo, je potrebno, da je vsem, tako učiteljem kot tudi učencem zelo jasno, kaj ni sprejemljivo in kako postopati v posameznem primeru nasilja.
Ustrezno ukrepanje
Pomembno je še, da se vsak pojav nasilja uporabi tudi za vzgojno delovanje. Tako v primeru ko gre za tako imenovano enostransko nasilje, torej nasilje, ki ga izvaja ena stran nad drugo, kot tudi pri oblikah nasilja, ki so vzajemne, je potrebno obrniti začarani krog. Seveda so potrebne tudi sankcije, ki dajo jasno sporočilo o nesprejemljivosti nasilja, vendar pa je potrebno pomagati tako povzročitelju, kot žrtvi, da ozavestita problem in da se naučita ustreznejšega ravnanja v prihodnje.
Pogosto pedagogi kot sredstvo uporabijo pogovor, ki neredko ne prinese želenih rezultatov, še posebej pri bolj ‘težavnih’ učencih. Pogovor s povzročiteljem pogosto tudi ne zagotovi varnosti žrtvam. Kakšne pa so potem alternative?
Učinkovite metode
Dva načina, ki sta v šolskem prostoru že predvidena in ponekod vključena celo v pravila šolskega reda, vendar oba žal v veliki večini primerov premalo poznana in premalo uporabljana, sta mediacija in restitucija.
Pri mediaciji gre za pomoč tretje osebe, ki je lahko odrasli ali pa tudi učenec, ki je za to usposobljen, pri pogovoru o konfliktu in njegovi analizi, ter sprejetju dogovora, ki je sprejemljiv za obe strani. Ta pristop je še posebej smiseln, kadar pride do vzajemnega nasilja, ki je posledica konflikta, katerega udeleženca nista znala konstruktivno razrešiti.
Kadar gre za enostransko nasilje, pa je zelo primerna restitucija, ki pomeni postopek popravljanja povzročene škode. Žal pa se pri tem pristopu prepogosto upošteva le materialno škodo. Pri nasilju pa je bolj kot materialna bistvena psihološka škoda, ki jo je težje popraviti. Kljub temu je pomembno, da se zaradi tega zadeve ne opusti, ampak se pomaga, da se povzročitelj oddolži na tak način, ki je za žrtev ali žrtve ustrezen oz. sprejemljiv. Restitucija torej pomeni možnost, da povzročitelj nasilja popravi ali se oddolži za svoje nasilno vedenje.
Seveda je to zelo pomembno tudi v primeru, ko kdo izvaja nasilje ‘za štos’ oz. ne ve, da je drugega strah. Na ta način ozavesti posledice svojega ravnanja, ki se jih verjetno ni zavedal in jih popravi, žrtev pa dobi poleg konkretnih stvari, ki jih drugi naredi, da bi zadevo popravil tudi jasno sporočilo, da nasilje ni sprejemljivo tudi, če je za povzročitelja le ‘šala’ oz. ga ne dojema kot nasilje.
Marko Iršič je direktor Zavoda RAKMO – Zavoda za razvoj kulture medosebnih odnosov.
Foto: Moj video
