Ko danes spet poslušamo tarnanje nad tem, kako nas Hrvatje prehitevajo glede kraškega terana, sem iz svojega spominskega arhiva potegnil stoletja staro pripoved o sporu med Krašovci in Vipavci. Zgodba pripoveduje o tem, kdo ima boljše vino: ali je to refošk ali teran. Zgodbo sem pred več kot pol stoletja slišal na takratni slovenski oddaji radia Celovec.
Zgodba poteka tako.
Pred stoletji so se vipavski vinogradniki čudili zakaj je vino pridelano na skopi kraški planoti boljše od njihovega. Nekega večera so staknili glave in se odločili, da se ponoči splazijo na Kras in si v vinogradih narežejo njihovega trsja. Ko je po nekaj letih trta bogato obrodila in jim dala prvega vina, so v prepričanju, da je tudi njihovo vino teran, priredili pokušino vin in nanjo povabili tudi Krašovce. Krašovci so za njihovo namero dobro vedeli, a se niso hoteli izdati. Da bi bila pokušina prava, so s seboj pripeljali sod svojega pravega kraškega terana.
Ob pokušini so Vipavci sami razočarani ugotovili, da njihov teran ni nič podoben kraškemu in da je še vedno le refošk. In so najbolj razočarani vipavski vinogradnik rekli kako to? Saj je naše grozdje zraslo na trsih iz vaših vinogradov? Krašovci so se v en glas smejali in dejali: sosedje, ni pomembno samo trsje. Tudi naše trte so zrasle iz trsja refošk, tako kot vaše. Pomembna je zemlja! Naša zemlja je tera rossa in od tod barva in vse druge lastnosti, ki jih ima vino teran.
Vipavci trmasti in ponosni se niso vdali. Ponovno so staknili glave in se dogovorili, da bodo preko zime vsako noč odšli na kraško planoto z vozovi in si naložili njihove zemlje. Do pomladi bomo obsuli trte z zemljo terra rosa, so modrovali! Rečeno storjeno.
V jeseni, ko so trte ponovno bogato obrodile in vince je steklo, so ob pokušanju vina ugotavljali, da ima vino nov vrednostni okus. Misleč, da je teran, so priredili pokušino vin in nanjo ponovno povabili Krašovce. Ker tudi Krašovci niso bili od muh in so njihovo namero že dobro poznali, so tudi tedaj s seboj pripeljali sod svojega terana, kot darilo pridnim Vipavcem. In znova so okušali kraški in vipavski teran. Vipavci so ponovno sami ugotovili, da kljub nakradeni kraški zemlji še vedno njihovo vino nima vseh lastnosti kraškega terana. Užaljeni so ugotovili, da je bil ves njihov trud zaman.
Po nekaj dneh, ko se je njihova jeza pomirila, zavist pa je še vedno tlela v njihovih glavah so sklenili, da se eden izmed njih odpravi na Kras in poizve zakaj ima njihovo vino edinstveno barvo, vonj in okus. Zagotovo je nekaj skrivnostnega so si pribili!
In res! Kmalu se je najbolj moder mož med vipavskimi vinogradniki odpravil na pot, da bi poizvedel kako Krašovcem uspe predelati vino s posebno barvo, okusom in vonjem.
Ko se je le ta v lepem sončnem pomladanskem vremenu sprehajal po kraških vaseh, je na klopi ob stari hiši zagledal starca, ki je ob kozarčku terana in prvih pomladnih dneh lovil sončne žarke. Prisedel je k njemu. Starec mu je takoj ponudil kozarec terana in beseda je stekla. Vipavec ni hotel izdati svojega namena, pač pa je, ko je zvrnil kozarec ponujenega terana, pričel hvaliti, da takega vina še nikoli ni okusil. Nato zvedavo reče: veliko vin sem že okusil ampak vaše ima posebno barvo, vonj in okus. Ja, ja! Reče starec in se nasmehne. Bog nam je podaril zemljo in zrak. In nadaljuje. Naši sosedje Vipavci so si v naših vinogradih narezali trsja, misleč, da so drugačna od njihovih in da bodo iz naših trt tudi oni predelali vino teran. Pa ni bilo nič. Nato so nam ukradli zemljo terra rosa in jo nasuli v njihove vinograde, pa spet ni bilo nič. Starec se nasmehne in nadaljuje. Za naše vino teran so potrebne tri stvari: trta refošk, zemlja in zrak, katerega pa nam Vipavci in nihče drug ne more vzeti, ker je božji dar.
In od takrat so tudi vipavski vinogradniki spoznali, da je vino teran samo eno in edino, ki raste na trti refošk. Barvo, okus in vse njegove arome ima pa zato, ker raste na kraški zemlji in dozori na kraškem zraku.
