Težava sedanjega trenutka pri nas je med drugim tudi ta, da pogosto izgubljamo izpred oči celotno sliko naše stvarnosti. Ta niti ni tako slaba, saj to, da zdaj lahko poimenujemo stvari s pravim imenom, pomeni tudi možnost za soočenje z njimi. To sploh ni tako majhen dosežek, kot se zdi zdaj, ko gledamo nazaj in smo vsi pametni. Resnica pa je ta, da smo vsi tičali v nekakšni utvari. Dokler ne veš, kaj je vzrok težavam in se ob tem tolažiš, da tako slabo vendarle ne more biti, pravih težav sploh ne prepoznaš in jih zato tudi ne moreš reševati. Tvoja državljanska aktivnost je omejena na to, da obsesivno prebiraš medije in pograbiš vsako razlago, naj je še tako izkrivljena in popačena, samo da ti ne bi bilo treba ničesar spremeniti. Zdaj to dokončno odpade. Globina korupcije je izmerjena, medijsko komentiranje in spini izvotljeni, sodstvo je na preizkušnji, ki si je samo ne bi moglo zamisliti hujše, politika v pat poziciji, ko se bo morala odreči delu svojega vpliva, udinjanje javnim uslužbencem vsaj začasno končano. Morda vse ni čisto tako, ampak nakazane so možnosti dolgoročnih sprememb.
Zakaj torej stvari nismo videli v pravi luči že pred leti? To je po mojem ključno vprašanje naše prihodnosti. Kadar izgubimo izpred oči celotno sliko in to se je očitno zgodilo, smo ali zavedeni ali jezni. Ne vem, kaj je slabše. Mislim, da za nas velja kar oboje. Bili smo v marsičem zavedeni, prikrajšani za ključne informacije, in tudi kronično jezni, frustrirani, kronično ogroženi in nezaupljivi, kar je povzročilo, da smo se večinoma zaposlovali s tem, ali zmagujejo naši ali njihovi. To zoženje pogleda na »mi-vi« je v sami naravi jeze. Ta teži k temu, da človek v nevarnih okoliščinah nanje hitro in učinkovito reagira, pri čemer ni zaželeno, da preveč premišljuje, ali se celo pogovarja z vpletenimi in upošteva njihove različne poglede. Kdor je jezen, je v svojih očeh vedno upravičen do reagiranja, kakršnegakoli že, in ima v svojih očeh vedno prav. Zato velja, 1. ne debatiraj z jeznimi, kar smo v naših krajih že dodobra preizkusili, in 2. če hočete jeznega človeka umiriti, ga morate prijazno ogovoriti in ga s tem prisiliti, da se začne razmišljati. No, tega sploh še nismo začeli uporabljati.
Lep primer tega zoženja pogleda so napake sodnikov v športu. Ljudje smo taki, da imamo sodnike za pravične samo takrat, kadar so nam naklonjeni in kadar so hkrati nenaklonjeni našim nasprotnikom. Navsezadnje, si mislimo, smo pa mi le mi, dobri in pridni navijači, krotke in ponižne športne duše, ki so v življenju pretrpele mnogo hudega, kaj potem, če se zdaj enkrat končno kolo sreče obrne nam v prid. Navadno se svoje krivičnosti zavemo šele po tem, ko jeza popusti in ko smo dobili zadoščenje. Če smo natančni, ko je škoda že narejena, saj je bilo potrebno za to, da bi naša ekipa zmagala, nekoga poraziti in ogoljufati. Takrat smo se, glej, glej, pripravljeni pogajati. Zdaj spet vidimo širšo sliko, širokogrudno razumemo, da se napake dogajajo v športu, sodstvu, politiki in, skratka, povsod. Spet smo tolerantni in še druge bi učili o tolerantnosti. Glede spornih zadetkov, ki so pristali v mreži naših nasprotnikov, no, če že ne gre drugače, pravimo, oglejmo si počasni posnetek.
Od kod ta sprememba? Ker nam jeza več ne oži pogleda, stvari naenkrat niso več črno-bele, ne gre več za naše in vaše, ampak za vse. Pri tem obratu od »mi-vi« k »mi-vsi« največkrat še sami ne vemo, kaj se je vmes pravzaprav zgodilo, da smo iz hujskanja prešli na dialog in spravljivo razpravljanje. Zgodilo pa se je seveda nekaj ključnega: breme krivice je pristalo na nasprotni strani. Zato ni čudno, da se zunanjim opazovalcem kronično jezni ljudje zdijo popolni bedaki. Najprej pretirano, brezsramno in pavšalno udrihajo na vse strani, nato se spremenijo v neprepričljive preroke sprave in pravičnosti za vse, ne da bi se tega obrata sploh zavedali ali kdajkoli spoznali vzroke za lastno jezo. Izogibajte se jih.
Jeza ima še eno neprijetno lastnost in sicer to, da udari praviloma po napačni osebi. Vsi se znamo odkrito jeziti na ljudi, ki se jih ne bojimo, doma na primer so to otroci. Drugače je med ljudmi, ki se jih bojimo, na primer v službi ali v javnosti, kjer strah pred posledicami jezo zadrži v naši notranjosti. No, kdaj ste se zadnjič jezili na človeka, ki je dvajset centimetrov višji in dvajset kil težji od vas? Se ne spomnite? Seveda se ne, ker se to še ni zgodilo in se tudi ne bo. Jeza udari na plan samo tam, kjer se ne boji posledic, in to je praviloma pri ljudeh, ki niso ničesar krivi, ali pa vsaj niso krivi do te mere, da bi se nanje jezili.
Kako naprej? Jezo umirimo in ji odvzamemo del njene upravičenosti, če jo pravočasno prepoznamo in mirno poimenujemo. To kronično jeznim ljudem sploh ni všeč, ker morajo zdaj pokazati določeno fleksibilnost in iskrenost v razmišljanju in čustvovanju. Razkriti morajo del vzrokov za svojo jezo, če jih sploh poznajo, ter začeti govoriti o sebi in sicer tako, da bo ljudem jasno, zakaj so prizadeti in kako doživljajo krivico. Postati morajo verodostojni sogovorniki, ki poslušajo, razumejo, sočustvujejo, so uglašeni na sogovornike in se zmorejo z njimi pogajati. Tega koraka kronično jezni ljudje ne zmorejo, zato se oklepajo svoje jeze in najdejo vedno novo tarčo. V kateremkoli športu preveč jeze in grobosti slej ko prej odžene večino publike, zlasti otrok, žensk in družin. Ko gredo stvari na terenu predaleč v smeri grobosti, podlosti, rasizma in nasilnosti, popularnost panoge pade in odgovorni v zvezi reagirajo. Samo zelo patološki navijači ne bodo veseli, če ob sodnikovem zadnjem pisku ne bo potolčenih in če si nasprotniki pogledajo v oči in sežejo v roko. Ta obred ni zastonj in najbrž ni naključje, da je že dolgo uveljavljen pri hokeju, kjer je grobosti in pretepov še vedno veliko in včasih tudi preveč.
Na našem političnem ledu bomo morali uveljaviti naslednja pravila: 1. izražanje jeze, besa, prezira ali zaničevanja je nedopustno, saj kaže na prikrito sovraštvo, ki praviloma nima izvora v politiki, kakor tudi grobost pri hokeju ne izvira iz igre. Zato tudi ne smemo dovoliti, da sovraštvo zavzame javni prostor in se v njem nekaznovano odvija. Zakaj bi vsi spremljali izživljanje redkih posameznikov?! Zakaj bi vsi gledali umazano igro, kot da je to način, kako se ureja javno dobro! 2. Namesto hujskaškega navijanja se moramo zavzeti za čustveno in socialno inteligentno pogovarjanje in argumentiranje, ki edino lahko hkrati obravnava več plati, več pogledov in ne samo dveh. Potrebujemo ljudi, ki znajo priznati napake, se posvetiti sogovorniku in razumeti njegovo stališče, biti sočutni, govoriti o sebi na iskren in ranljiv način, ubesediti ob pravem času globoka in težka občutja najprej pri sebi, šele nato pri drugih ljudeh. 3. V igri potrebujemo ljudi, ki se znajo na dosleden in verodostojen način spominjati svoje preteklosti in svojih preteklih dejanj in znajo to preteklost uporabiti za načrtovanje prihodnosti. Samo ti ljudje imajo namreč pred očmi širšo sliko naše realnosti.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
Foto: Flickr
