Kako je istospolnost postala orodje LGBTQIA+ idelogije

Pričujoči članek ni uperjen proti istospolno usmerjenim. V članku gre zgolj za moja mnenja oziroma stališča v zvezi z istospolnostjo in LGBTQIA+ ideologijo.

Povod za pričujoči članek je odločba Ustavnega sodišča (v nadaljevanju: Us), s katero je omenjeno sodišče spremenilo dosedanji pojem družine v pojem “življenjske skupnosti otroka z obema ali z enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka” in pojem raznospolne zakonske zveze nadomestilo s pojmom zakonske zveze dveh oseb (ne glede na spol) ter jo v vseh pravicah izenačilo z zakonsko zvezo raznospolnih parov, vključno z možnostjo posvojitve otrok drugih bioloških staršev. Če odločbo Us strnem in jo na kratko povzamem, je ta sporna vsaj v treh točkah, in sicer v dejstvu, da s popolno izenačitvijo pravic istospolnih parov s pravicami raznospolnih parov relativizira jedrno ali tradicionalno podobo družine (moški-oče, ženska-mati in otrok/-ci) in njen antropološki in sociološki pomen; da odpira vrata najrazličnejšim manipulacijam v zvezi s posvojitvami otrok (bodisi s pristranskimi odločitvami Centrov za socialno delo pri dodeljevanju otrok istospolnim parom, ali pa manipulacijam, povezanih z nadomestnim materinstvom in s pojavi, ki jih omenjeno materinstvo prinaša); in da uzakonja pravico – tako v svojem ločenem mnenju ustavni sodnik Rok Svetlič – ki v pravnem smislu ne obstaja: pravica do otrok-a in še manj pravica do posvojitve otrok ni namreč zapisana v nobenem mednarodnem ali kakšnem drugem pravnem aktu. Povedano drugače, želja po čemer koli sama po sebi ni pravica, sploh pa ne, če gre za življenje najranljivejših ali otrok.

Istospolnost kot pojav

Za začetek nekaj poudarkov, ki zadevajo samo istospolnost.

Dejstvo je, da je v zgodovini človeštva istospolnost vedno obstajala, kot je tudi dejstvo, da živijo med nami ljudje z različnimi spolnimi nagnjeni. Temeljna pravica vsakogar je, da živi v skladu s svojo vestjo, čustvi in hotenji. Se pa v povezavi z istospolnosto vendarle postavlja retorično vprašanje, le kaj se dogaja v glavah istospolnih oseb, da jih nasprotni spol ne privlači, da do nasprotnega spola ne čutijo spolnega poželenja.

Ključ, ki slednjo trditev pojasnjuje, je razumevanje pomena človekove spolnosti oziroma v čem je njen smisel. Pri človekovi spolnosti pač ne gre le za spolni užitek, ampak tudi za razmnoževanje. Istospolni odnosi namreč že v izhodišču ne omogočajo novega življenja in torej predstavljajo evolucijsko gledano slepo ulico. Že ta podatek zadostuje za ugotovitev, da gre pri istospolnem razmerju za drugo naravo razmerja kot pri razmerju moškega in ženske, kot tudi da razliko med enim in drugim razmerjem ni možno zanikati in še manj relativizirati. Seveda pa omenjena razlika ni in ne sme biti razlog za prikrajšanost istospolnih oseb v smislu uveljavljanja pravic, ki niso sporne in jim v demokratični družbi nedvomno pripadajo. Še več: ne glede na to, da gre pri istospolnosti – tako istospolnih posameznikov kot istospolnih skupnosti – za odklon, mora to spolno naravnanost vsaka zrela in demokratična družba upoštevati oziroma sprejeti kot dejstvo – istospolne osebe pač so in obstajajo ter živijo med nami. Izkušnje mnogih tudi kažejo, da zgolj sprejemanje istospolnih oseb ni dovolj, da je treba istospolne osebe razumeti in jim – če si to želijo – nuditi podporo pri preseganju njihove spolne usmerjenosti.

V zvezi z istospolnostjo pa kaže omeniti še nek drugi vidik, in sicer zunanje dejavnike, ki vplivajo na nastanek istospolne usmerjenosti. Veliko je namreč primerov, ko ljudje postanejo istospolno usmerjeni predvsem zaradi okolja, v katerem živijo, ker jih k temu spodbuja bodisi družinsko ali pa širše družbeno okolje. Obstajajo ljudje, ki imajo istospolna nagnjenja zaradi nekega razloga (denimo zato, ker so jih v otroštvu k temu spodbujale tretje osebe, ali pa zato, ker so bili spolno zlorabljeni) oziroma zato, ker menijo, da imajo istospolna nagnjenja (kar je razširjen pojav zlasti v družbah, ki so bodisi feministično usmerjene in/ali pa podpirajo ideologijo spola in njeno izvajanje v praksi). Da je istospolna usmerjenost pogojena tudi ali predvsem z okoljem, dokazuje primer Richarda Cohena, nekdanjega geja, ki je presegel svoja istospolna nagnjenja in se poročil z žensko ter si z njo ustvaril družino. Po istospolni izkušnji je Richard Cohen napisal tudi knjigo z naslovom Razumevanje in ozdravljanje istospolnosti in v njej med drugim zapisal trditev, da istospolna privlačnost ni stvar genetike, ampak jo spodbuja družbeno okolje. Tudi če omenjena trditev ne drži povsem – znanstvene raziskave so namreč pokazale, da je istospolna usmerjenost pri nekaterih ljudeh tudi posledica genskih sprememb – ne moremo mimo dejstva, da je odstotek istospolnih oseb zaradi zunanjih dejavnikov veliko višji od odstotka istospolnih oseb zaradi genskih sprememb.

Ko postane istospolnost ideologija

Ne glede na vzroke istospolnosti je povsem jasno, da imajo istospolni usmerjeni – tako kot vsi drugi – pravico živeti v skladu s svojimi čutenji ali tako, kot sami želijo. Seveda to velja, dokler svoboda posameznika ali katere koli skupnosti ne ogroža svobode drugih oziroma dokler se ta svoboda ne uporablja za ideologijo ali postane orodje ideologije. Eno je namreč istospolna usmerjenost kot taka, nekaj drugega pa je, ko istospolne osebe zaradi svoje specifične spolne usmerjenosti zahtevajo tako redefiniranje naravnih danosti kot tudi privilegije ali poseben status v družbi, torej to, kar je bistvo LGBTQIA+ ideologije (v nadaljevanju: LGBT ideologija) in kar skušajo pripadniki te ideologije uveljavljati v praksi. Kot vsaka stvar, ima tudi LGBT ideologija svoj začetek oziroma izvor. Njeni začetki so povezani s tako imenovano teorijo spola, ki jo je vzpostavil nemški filozof Erich Fromm, pripadnik Frankfurtske šole in kulturnega marksizma, in sloni na trditvi, da moškost in ženskost nista rezultat bioloških razlik, ampak jih je vsililo raznospolno zatiranje družbe. Frommova teorija spola je dosegla odločilen preboj v kasnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja z nastankom aktivističnega LGBT gibanja za pravice različnih spolnih manjšin v svetu (na začetku so bili v to gibanje vključeni le lezbijke in geji, šele kasneje pa so gibanju pridružili tudi biseksualne in transspolno usmerjene osebe). K ideološkosti LGBT gibanja je znatno prispevala ameriška filozofinja in LGBT aktivistka Judith Butler, ki je Frommovo teorijo spolov nadgradila s trditvijo, da sta moškost in ženskost družbena konstrukta in ne biološki ali naravni dejstvi, pa tudi s tezo, da človekova identiteta ne temelji na tem, da se nekdo rodi kot moški ali ženska, ampak na spolni orientaciji, za katero se vsakdo sam odloči (da je istospolen, biseksualen, transseksualen, interseksualen, itd.) in svojo spolno orientacijo spreminja, kadar koli želi. Da gre za absurdno tezo, dokazuje znanstveno utemeljena in v zahodnem svetu priznana kognitivna psihologija, ki trdi, da poljubna izbira ali spreminjanje spola nima znanstvene podlage, kot tudi da človekov spol ni brez namena oziroma da je človekovo delovanje širok nabor sposobnosti in prilagoditev z namenom evolucijskega uspeha, to je s prenosom genov v naslednje generacije.

K vse večjemu vplivu LGBT ideologije v svetu so prispevala tudi načela, ki so jih pripadniki te ideologije vzpostavili leta 2007 na “konferenci” v Yogyakarti v Indoneziji. Na omenjeni konferenci so namreč sodelujoči na njej LGBT zahteve predstavili kot človekove pravice in zahtevali od vseh držav, da v ta namen spremenijo oziroma prilagodijo ustavo, zakone, delovanje socialnih in izobraževalnih ustanov. Za delovanje slednjih so pripravili tudi načrte sprememb pri izvajanju izobraževalnih programov in usposabljanju učiteljev, da bi ti spreminjali mišljene otrok in mladostnikov tako, da bodo vsako neraznospolno vedenje sprejemali kot normalno in posledično svobodno izbirali med različnimi spolnimi orientacijami ter spolnimi identitetami. S tem je nihalo zgodovine človekove spolnosti – če posplošim – zanihalo od strogih moralnih ‘načel’ v spolnosti v povsem drugo skrajnost, ki pa se ni ustavila, ampak sili v še večje skrajnosti.