Prvi del komentarja o istospolnosti in LGBT ideologiji si lahko preberete tukaj.
Cilj pripadnikov LGBT ideologije je bil in je spodkopati krščanske vrednote in vzpostaviti miselnost, prek katere se različni spolni odkloni predstavljajo kot temeljne človekove pravice. Za doseganje oziroma uveljavljanje zadanih ciljev je bila ustanovljena tudi ILGA (mednarodna nevladna organizacija, ki se zavzema za pravice istospolnih ter drugih spolnih manjšin), ki organizira parade ponosa po vsem svetu in propagira istospolne poroke, posvojitve otrok v istospolne skupnosti in sprejem zakonodaje o preprečevanju izražanja mnenj proti zahtevam spolnih manjšin. V povezavi z delovanjem ILGE je pomenljiv tudi podatek o njenem financiranju: čeprav je to nezdružljivo s statusom nevladne organizacije, se omenjena organizacija financira tako s sredstvi Evropske zveze (od nje dobi 70 odstotkov sredstev) kot iz drugih virov (30 odstotkov ali pretežni del sredstev pa dobi s strani Odprte družbe Georgea Sorosa). Še bolj kot financiranje pa je problematično to, da cilje ILGE podpirajo evropske ustanove tudi na pravni ravni. Tako Evropski parlament kot Svet Evrope namreč redno sprejemata resolucije in zakone, s katerimi bi radi vsilili ‘novo moralo’ ali nov pogled na spolnost in družino. Kdor pa temu nasprotuje, je označen za homofoba, rasista, seksista ali sovražnika človekovih pravic. Pri podpori LGBT zahtevam na evropski oziroma svetovni ravni ne gre le za to, da nobena ustava ali zakon ni nad naravo, ampak tudi za to, da nobena človeška skupnost, torej tudi istospolna ne, nima nobene osnove zase zahtevati posebnega položaja v družbi ali nečesa, kar presega mejo razumnega in še sprejemljivega.
Absurdnost LGBT ideologije se kaže že v njenem izhodišču ali v protislovju tega, kar želi ta ideologija doseči. Nelogično je namreč zagovarjati ukinitev pomena binarnih spolov, če pa sta za istospolni par nujno potrebna dva geja ali dve lezbijki, torej dva moška ali dve ženski. Če pustimo ob strani, da je omenjena nelogičnost tudi posledica permisivne vzgoje (ko imajo odraščajoči otroci absolutno pravico odločanja o vsem in celo o svojem spolu), je takšno gledanje še bolj absurdno, če pomislimo, da gre za vse bolj razširjeno prepričanje istospolnih oseb, da se morajo drugi njihovim željam absolutno prilagajati.
Poseben problem je vpliv LGBT ideologije in njenih pripadnikov, ki ga ti želijo imeti v vrtcih in šolah pri vzgoji otrok ter mladostnikov. Gre seveda za vsiljevanje teorije spola, ki bi jo LGBT pripadniki radi vpeljali v vzgojno-izobraževalne programe ter jo ponujali otrokom in mladostnikom kot normalno izbiro (ta vključuje učenje otrok in mladostnikov o spreminjanju spola in spolne usmerjenosti). Ob tem verjetno ni odveč poudariti, da je uvedba teorije spola v vrtce in šole v popolnem nasprotju z osnovnimi vrednotami družine in s koristmi otrok ter mladostnikov, saj bi takšno ’učenje’ njihovemu razvoju prineslo nepopravljivo škodo. V Kanadi denimo je protirazumsko delovanje od LGBT ideologije zaslepljenih pedagogov, pravnikov in zdravnikov, ki vede ali nevede služijo cilju vzgoje brez identitetnih državljanov, že prineslo posledice na ljudeh, da bodo ti vse življenje potrebovali terapije, zdravila, hormonske operacije in še marsikaj drugega. V ozadju teorije spola je skratka marsikaj, a, kot vedno, tudi denar. Ljudje brez identitete, brez hrbtenice in brez zavedanja o tem, kdo so in kam gredo, so idealni potrošniki v rokah elit in korporacij, ki obračajo gore denarja na hrbtih ljudi, ki slepo verjamejo vsemu, kar se jim ponuja oziroma prodaja.
Z vdorom LGBT ideologije v šole, kulturo, medije in v politiko je pričakovati le še večjo identitetno in spolno zmedenost ljudi, kot sicer že je in obstaja v družbi. LGBT lobiji po svetu, feministična in druga gibanja v povezavi s temi lobiji so v sedanjosti namreč tako močni, da posiljujejo s svojimi teorijami ves zahodni svet, ki je tudi zaradi tega vedno bolj kaotičen. V zahodnem svetu vlada identitetna in popolna zmedenost ljudi, vedno več je psihičnih in drugih stisk ljudi. Žrtev zmedenosti in stisk so predvsem mladi, ki ne vedo več, kaj bi sami s seboj, kako se orientirati v svetu, v katerem ni več tradicionalnih vrednot. Vse je možno in dopustno. Tako tudi spolnost ni več nekaj svetega, ampak je postala sprevrženo iskanje samega sebe, kar ima hude posledice na samopodobi ljudi in celotne družbe. Posledicam LGBT ideologije smo priča tudi v Sloveniji in to na vseh področjih, a še posebej v politiki: namesto da bi pri nas vladajoča politika podprla družino in zdrav razvoj otrok, se je odločila za podporo LGBT ideologiji, ki promovira škodljivo in protidružinsko indoktrinacijo.
Odločba US in bizarni argumenti pripadnikov LGBT ideologije
Za zaključek naj se vrnem na zgoraj omenjeno odločbo US in podam še nekaj misli v zvezi z njo in bizarnimi argumenti pripadnikov LGBT ideologije.
Eden od glavnih argumentov vlagateljev pobude za presojo pred US je bil, da istospolne skupnosti ne ogrožajo nikogar. Dokler so istospolne osebe samske ali pa živijo v paru v istospolni skupnosti, dejansko nikogar ne ogrožajo, če ali ko pa pride do posvojitve otrok drugih bioloških staršev, pa je trditev o neogrožanju izjemno vprašljiva. V kontekstu problematike posvajanja otrok v istospolne skupnosti in istospolna rejništva, je zanimiv denimo članek iz leta 2009, ki ga je v časopisu Finance objavil dr. Matjaž Gams. Med drugim je v njem zapisal, da se spola med seboj privlačita, ker imata funkcijo ustvarjanja potomcev ali prenosa svojih genov na potomce. Pri tem se je oprl tudi na knjigo Martina Dailyja in Margo Wilson (The Truth about Cinderella: A Darwinian View of Parental Love) in se navezal na izsledke študij v tej knjigi, ki dokazujejo, da ljudje praviloma veliko bolje skrbijo za otroke, če so z njimi genetsko povezani. To je podkrepil tudi s podatkom iz policijskih kartotek, iz katerih je razvidno, da je poškodba otrok s strani očimov ne za nekaj odstotkov, ampak za 100 odstotkov bolj verjetna kot s strani bioloških očetov. Na osnovi tega podatka je možno trditi, da istospolne skupnosti same po sebi niso zagotovilo za varno okolje in kakovostno vzgojo otrok. Da istospolne skupnosti niso v vseh primerih idealno okolje za otroke, kažejo tudi medijska poročila o tem, da se – tako kot v raznospolnih družinah – tudi v istospolnih skupnostih dogaja marsikaj: od alkoholizma do uživanja drog, od nasilja med partnerjema do nasilja nad otroki. Poleg tega niso zanemarljive tudi analize, ki so jih naredili slovenski raziskovalci o (pozitivnem ali negativnem) vplivu istospolnih skupnosti na mladostnike v teh skupnostih in na splošno stanje v družbi. Po opravljeni analizi po različnih državah sveta so ugotovili, da večina odraščajočih mladostnikov v istospolnih skupnostih tudi v odrasli dobi išče svojo identiteto, kot tudi, da države, ki obravnavajo istospolne skupnosti enako kot raznospolne skupnosti, negativno vplivajo na stanje v družbi.
Drugi argument, ki ga navajajo pripadniki LGBT ideologije in ga je tudi pogosto slišati v javnosti, je, da so istospolne skupnosti z otroki že med nami oziroma da gre za zatečeno stanje, ki ga ni možno zanikati. Slednje seveda drži, a to še ne pomeni, da gre za optimalno stanje (da so s tem že zagotovljeni vsi pogoji za zdrav in uravnotežen otrokov razvoj). Kaže pa ob tem omeniti še nekaj, kar daje izpostavljenemu problemu dodatno razsežnost. Postavlja se namreč vprašanje, ali je istospolnost v resnici možno obravnavati enako kot raznospolnost oziroma, ali so istospolni pari – zaradi socioloških in drugih razlogov – v resnici upravičeni do uživanja povsem enakih pravic (do posvojitve otrok denimo), kot jih imajo raznospolni pari. Pri tem vprašanju sploh ne gre za nestrpnost, strahove ali pa predsodke, pač pa za razmislek o ‘naravi stvari’. Poleg tega je normativna ali popolna izenačitev pravic istospolnih skupnosti z raznospolnimi skupnostmi tudi signal družbi, da je posvajanje otrok v istospolne skupnosti nekaj normalnega oziroma želenega. Izhajajoč iz tega ne bi bilo nič presenetljivega, če bi ali bo nekega dne postalo sprejemljivo in povsem normalno tudi to, da bodo otroke, poleg istospolno usmerjenih, lahko posvojili tudi biseksualci, transvestiti in drugi specifično spolno usmerjeni. Te posvojitve bi seveda – tako kot se to počne v primeru posvojitev otrok v istospolne skupnosti – opravičevali z nujnostjo preseganja tradicionalne oblike družine in jih prikazovali kot napredek v razvoju družbe, nasprotnikom takšnih posvojitev pa bi pripisovali nazadnjaštvo in nestrpnost do pravic tistih, ki imajo specifična spolna nagnjenja. V izogib zmotnemu mišljenju je treba poudariti, da kritika glede posvajanja otrok v istospolne skupnosti ne temelji na oceni, da istospolni pari ne bi mogli dobro ali celo vzorno skrbeti za otroka, temveč na ugotovitvi, da narejene strokovne raziskave in zlasti izkušnje raznospolnih družin kažejo, da otrok za svoj zdrav ter uravnotežen razvoj potrebuje ob sebi moški in ženski ‘princip’ ali vzorec obnašanja, ki je lasten samo moškemu in ženski v vsej njuni različnosti.
Tretji argument, s katerim pripadniki LGBT ideologije manipulirajo in zavajajo, je, da sta tako spol kot tudi tradicionalna ali raznospolna družina družbeni konstrukt. Ne le, da ta trditev nima nobene znanstvene podlage, ampak je tudi v nasprotju z razumom in vsakršno logiko. Vsekakor pa drži, da so pripadniki LGBT ideologije tisti, ki ustvarjajo družbene konstrukte s tem, ko spodkopavajo naravne danosti in tradicionalne vrednote ter zlorabljajo spolne manjšine za doseganje ideoloških, političnih in drugih ciljev.
Prvi del komentarja o istospolnosti in LGBT ideologiji si lahko preberete tukaj.
5+ !