V družbi je nastal globok prepad med »našimi« na eni strani in »našimi« na drugi strani. Vse se presoja po tem, »kdo« je nekaj rekel ali naredil, ne pa ,»kaj« je rekel ali naredil. Opaziti je naraščanje sovraštva in nasilja. Mediji so neuravnoteženi in podpirajo v glavnem le eno politično opcijo, so daleč od neodvisnosti.
To so bile besede ob koncu zaključnega seminarja Socialnega tedna 2013 v Nazarjah, kjer so se zvrstile tri okrogle mize in eno predavanje, vse na temo Kako obrniti trende v Sloveniji? Naslovu bi lahko dodali podnaslov Vloga civilne družbe v Sloveniji, o tem je namreč tekla beseda. Mislim, da bi si morali podobno vprašanje zastaviti marsikdaj. Po raznih dogodkih – okroglih mizah, predavanjih delavnicah, seminarjih, prebranih knjigah, gledanih predstavah in drugih. Kaj bomo s tem, kar smo slišali, videli, obravnavali, se pogovarjali, storili za naprej, v osebnem življenju, v našem okolju?
Kot govorci na zaključnem seminarju so nastopili ljudje z bogatimi izkušnjami v družbenem delovanju, nekateri v krajšem časovnem delovanju, nekateri v dolgem tudi več desetletij: Boris Pleskovič – predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, Jože Strgar – voditelj Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo, Ivan Gačnik – voditelj Kolpingovega združenja Slovenije, Boštjan Grošelj iz Mladinsko informacijskega centra, Helena Jaklitsch iz Društva slovenskih katoliških izobražencev, Rafo Pinosa iz Skale – mladinske ulične vzgoje, France Cukjati iz Slovenske demokratske stranke, Aleš Hojs iz stranke Nova Slovenija, Janez Tomšič iz Slovenske ljudske stranke, dr. Drago Štoka iz Sveta slovenskih organizacij v Italiji, dr. Aleš Maver iz spletnega portala Časnik.si, dr. Mitja Štular – Zavod za oživitev civilne družbe in Civilna družba za pravično Slovenijo. Kakšne spodbude smo dobili iz njihovih besed? Na to si je seveda lahko odgovoril vsak, ki jih je poslušal, sam. Tukaj zapisani povzetki so se ob besedah govorcev porodili meni osebno.
Kako doživljamo krizo v Sloveniji?
Ljudje so na splošno pasivni, pričakujejo, da bo namesto njih nekdo drug – država, ali EU – trojka, nekaj naredil. Polni so nezaupanja, posebno do politike in politikov. Tudi odnos do družbenega delovanja je obremenjen z nezaupanjem. Pojavila se je ideja nestrankarske demokracije, ki pa prinaša nevarnost, da je v bistvu ideja ene stranke, kar smo v nedavni zgodovini že okusili. Materialno pomanjkanje se sicer pozna, vendar ni splošno, marsikdaj ga potencirajo mediji, vpreženi v interese politike. Pozna se, da smo nekaj časa živeli na »veliki nogi«, zdaj, ko je kriza, pa ne znamo stopiti koraka nazaj v pričakovanjih in porabništvu. Skrb zbujajoča je nezainteresiranost mladih za delovanje na družbenem področju. V družbi je nastal globok prepad med »našimi« na eni strani in »našimi« na drugi strani. Vse se presoja po tem, »kdo« je nekaj rekel ali naredil, ne pa ,»kaj« je rekel ali naredil. Opaziti je naraščanje sovraštva in nasilja. Mediji so neuravnoteženi in podpirajo v glavnem le eno politično opcijo, so daleč od neodvisnosti.
Neuravnoteženost civilne družbe
Izkušnjo civilne družbe izpred 2. svetovne vojne so odnesli s seboj politični izseljenci in obstali v tujini kot Slovenci ravno po zaslugi povezovanja v svoje organizacije. Tudi naši zamejci v Avstriji in Italiji so preživeli zaradi svojih organizacij. Civilnim organizacijam slovenske pomladi danes manjka povezovanje in volja za delovanje v smislu družbenih sprememb.
Katoličani v Sloveniji so še posebno obremenjeni z lastnim nezaupanjem in zapiranjem v svoje vrtičke ter s splošnim nezaupanjem družbenega okolja v njih. To se je drastično povečalo s škandali v Katoliški Cerkvi. Razširjeno je tudi mnenje, da katoliške civilne organizacije sploh niso civilna družba, ker so pod okriljem Cerkve, ki pa tako »nima mesta v civilni družbi«. Tudi v Evropski uniji je opaziti odklanjanje katoliških izrazov in pobud. V Sloveniji so katoličani danes glede zaupanja v podobnem položaju, kot so bili kristjani na svojem začetku v rimskem imperiju, oblast in družba jim nista zaupala.
Politika, ki deluje v javno dobro, ne more brez civilne družbe. Kljub temu v Sloveniji povezovanje civilne družbe ljudje sprejemajo s sumničenjem. V razviti demokraciji ni problem, če se civilna družba povezuje s politiko. K nezaupanju pripomore vpreganje civilne družbe za separatne politične cilje, ki niso v dobro vseh državljanov. Politiki tudi nimajo radi civilne družbe, ki je kritična. Politika ima velik vpliv na razporejanje državnega denarja za podporo civilnim organizacijam. Pri tem nastaja neuravnoteženost zaradi delitve na »leve in desne«. Civilne organizacije, ki so stigmatizirane z oznako »desne«, so finančno podhranjene, saj na raznih državnih razpisih dobijo mnogo manj denarja. To ni čudno, če se zavedamo, da so uradniki v javnem sektorju, ki odloča o delitvi sredstev, predvsem na »levici«, »desni« pa imajo samocenzuro. Tudi kadar je na položaju minister iz »desne« stranke, se to ne spremeni.
Kaj torej storiti?
Katoličanom se ni treba skrivati in zapirati vase. Veliko so naredili za osamosvojitev Slovenije in združevanje Evrope. V zgodovini so v rimskem imperiju iz popolnega nezaupanja vanje izšli kot zmagovalci. Njihova močna dejavnost je bila dobrodelnost. Tudi danes je v Sloveniji morda edina organizacija, ki uživa nedeljeno zaupanje, ravno katoliška – Karitas. Ni treba pričakovati mesijanskih vodij, ki bodo delali čudeže. Uspešne organizacije lahko vodijo osebe, za katere ljudje komaj vedo ali pa sploh ne. Za pravice katoličanov v družbi naj si prizadevajo laiki.
Presegati je treba delitve, ki ustvarjajo prepad v družbi. Za to se je treba truditi v medosebnih odnosih. Odnos med organizacijami civilne družbe in politike zmeraj sloni na medosebnih odnosih ljudi v teh organizacijah, še posebno vodilnih. Pri prizadevanju za složno delovanje pa se je treba izogibati »spravaštvu«, pri katerem se odpovemo svojim vrednotam in na njih slonečim načelom. Pri vrednotah smo na pravi poti, če so v dobro vseh.
Boriti se je treba proti neuravnoteženi distribuciji sredstev za delovanje civilnih organizacij. Sredstva naj se delijo glede na delovanje v korist celotne družbe, ne pa po shemi »vaši« »naši« ali »levi« »desni«. Krepiti je treba zavest o potrebnosti parlamentarne demokracije in jo izboljševati s pomočjo civilne družbe. Kljub napakam politikov so stranke potrebne za razvoj demokracije. Politiki naj poslušajo civilno družbo že v fazi, ko nastajajo ideje in predlogi, vendar naj je ne vpregajo v hotenja, ki niso v dobro vseh državljanov. Civilne organizacije naj se povezujejo. Potrebno se je usposabljati za vodenje in delovanje v javnosti. Socialna akademija to že prizadevno in uspešno dela.
Iskati in krepiti je treba dialog in z njim iskati novega duha in nove rešitve. Sprejeti dejstvo, da so izkušnje in pogledi ljudi na polpreteklo zgodovino zelo različni ter ne iz tega kovati sovraštva, ampak razumevanje. O tem priča slovenska koroška pisateljica Maja Haderlap, ki v knjigi Angel pozabe opisuje svoja spoznanja o dogodkih med drugo svetovno vojno na kmetijah v okolici Železne Kaple. Grozodejstva nacistov nad ljudmi so bila nepopisna. Ljudje so šli k partizanom, da so se uprli ali ubežali nacistom, ne zaradi ideologije. Ideologiji se kmečki partizani niso pustili posvojiti. Zato jih revolucionarno partizansko vodstvo ni vzelo za svoje.
K pogumu za delo na družbenem področju je na zaključnem seminarju Socialnega tedna lepo pozval dr. Drago Štoka – predsednik Skupnosti slovenskih organizacij v Italiji: »Slovenski narod je še zdrav in ima bodočnost. Sovraštvo bo minilo.«
Foto: Tone Lesnik
