Kaj sploh počnem tukaj?

jurij paljkRefleksije ob knjigi subtilnega misleca

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba pa sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuni življenji in njun ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice; biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam!

Kdo je Jurij Paljk?

Jurij Paljk se je rodil leta 1957 v Velikih Žabljah na Vipavskem. Po srednji šoli je študiral v Trstu in se kasneje oženil s Furlanko. Ima tri otroke, živi in ustvarja v vasi Terzo pri Ogleju. Dela kot odgovorni urednik slovenskega tednika Novi glas na Travniku pri Gorici. Jurij Paljk verjame v človeka, v človekovo naravnanost v dobro in poštenost, verjame v občestvenost ljudi, kjer »človek ni človeku volk«, ampak sogovornik, ki mu lahko zaupa, se z njim rad pogovori in nanj naloži vse, kar ga teži. Zato je lahko tako dobrosrčen, radosten in vesel, da živi. Vse to ga osrečuje in mu osmišlja življenje, pa čeprav kdaj v tem komuniciranju z ljudmi doživi tudi razočaranje. Takrat tudi vzkipi, vendar v pozitivnem smislu, ker ga razburjenje, zlasti ko se mu zgodi krivica ali pa je kot pisateljski subjekt marginaliziran, hitro mine. Duhovno prazne, plitke in popredmetene ljudi sicer težko prenaša, vendar z ljubeznivo potrpežljivostjo zmore tudi to. Naduteže, ki zlorabljajo resnico ali celo mislijo, da so v posesti resnice, »da jo nosijo celo v žepu«, kot pravi Paljk, pa ravnodušno raje obide. Človeško duhovno veličino pa pri ljudeh zelo ceni. Take ljudi postavlja na častitljiv piedestal in z njimi postane neločljiv prijatelj. Včasih pa se zdi, kot da ne more verjeti, da nekateri ljudje niso pripravljeni sprejeti njegovega dinamičnega načina življenja, ki jim ga sploh ne vsiljuje, pa čeprav bi se zanje razdal do zadnjega atoma. In kolikor neizmerno razdajanje Jurija Paljka neznansko osrečuje, ga zavračanje tega precej žalosti in se zato kar naprej sprašuje: »Kaj sploh počnem tukaj?«

Nekaj misli o Paljkovi knjigi

Že na začetku knjige Paljk prizna, da je imel z naslovom Kaj sploh počnem tukaj? kar nekaj težav. Pošteno prizna, da je naslov knjige povzel po angleškem piscu Charlesu Bruceu Chatwinu, ki je eno svojih potopisnih knjig naslovil Kaj počnem tukaj?. Sicer pa Paljkova knjiga nosi naslov po njegovi stalni rubriki, ki jo je vrsto let vsak teden objavljal v časniku Novi glas, tedniku Slovencev v Italiji. Kot časnikar in novinar pa se je za to »umetnost« navduševal in zgledoval pri treh italijanskih časnikarskih velikanih. To so bili: Indro Montanelli, Girgio Bocca in Enzo Biagi. Pri njih se je Paljk učil sloga, jasnosti preproste besede in resnicoljubnosti. Na koncu tega razmišljanja o naslovu njegove knjige pa se mi pojavlja bipolarno vprašanje: ali Jurij Paljk s povedjo ‘kaj sploh počnem tukaj?’ misli na horizontalizem, ki je ujet v čas in prostor, ali pa pooseblja vertikalizem, ki je usmerjen v eshatološke razsežnosti? Morda pa po zgledu in ob branju Chatwinovih del oboje skupaj …

Odsvitanje Paljkove notranjosti

Iz vseh njegovih štiriinštiridesetih v knjigi napisanih zgodb izžareva množica doživetij, ki neusahljivo lijejo iz avtorjeve kristalno čiste, prepoznavne in prozorne notranjosti. Vse, kar je napisanega, dobesedno korenini v njem. Iz hlepečega elementarnega doživljanja »kar je tukaj in sedaj«: veselje in trpljenje, lepota in grdota, prešernost in skromnost, upanje in obup, sovraštvo in ljubezen, hoče neprestano deliti s svojimi prijatelji, z vsakim, ki ga sreča kjer koli in ki ga hoče sprejeti in se z njim pogovarjati. To je njegovo popolno življenje. Paljk veliko bere pa tudi piše, zato je njegov slog tekoč, razumljiv in lahko berljiv, privlačen in prav nič izumetničen. S svojimi izpovedmi bralca kar prisesa nase, da z radovednostjo bere naprej in odkriva njegova nova in zanimiva najintimnejša doživetja. Zato je Jurij Paljk vedno svež in sočen, pa čeprav so njegovi zapisi nastali že pred desetletjem in več. Paljk ima neverjetno globoko razvit čut do človeka in za človečnost. Zdi se mi, da če se z ljudmi ne bi mogel pogovarjati, bi zelo trpel, počutil bi se, kot da ni človek, čigar bistvo je prav pogovor, ki je čudovit božji dar. Skratka, Paljk ne more drugače, kot da sogovornika neprestano gleda v oči, ker ga želi spoznati do obisti in se z njim spoprijateljiti. Zato vse, kar prejme, multiplicira v svoji notranjosti in nesebično, z ljubeznijo podari naprej, sleherniku, brez izjeme! Tako se Jurij Paljk s svojim pisanjem in pogovori neprestano popolnoma razdaja in na plemenit način osmišlja in osrečuje sebe in druge. Paljk uteleša eno samo prekipevajoče življenje, ki je povsem običajno, vendar pristno in duhovno bogato, prepleteno s sami biseri njegovega polnega doživljanja sveta in soljudi. In to je njegova veličina, en sam hvalospev človeku in Bogu!

Komparacija najinega odnosa do knjig

Jurij Paljk se najbolje počuti med kupi knjig in knjiga je vedno njegova spremljevalka. Zato ni prav nič čudno, da knjige še kako usmerjajo njegovo življenje, saj je Paljk trdno prepričan, »da je vsaka knjiga dobra, tudi slaba, saj ga nauči, da slabih knjig potem ne bere več,« kot je zapisal v knjigi. Zato Paljku ni nikoli dolgčas, ker je najrajši med svojimi številnimi knjigami. Knjige so njegove iskrene prijateljice, ki ga nikoli ne razočarajo, vedno so ob njem in neznansko je srečen, ko jih drži v roki, jih vonja in tipa … pa tudi kupuje. Jurij Paljk brez knjig sploh ne bi mogel živeti! Tudi jaz ne. Globoko se strinjam s Paljkovo ugotovitvijo, da so zaprašene in lepo zložene knjige na policah dokaz, da jih imetnik sploh ne prebira. V nasprotju s to trditvijo pa naju oba osrečuje že samo pogled na množico razmetanih knjig na vseh možnih mestih, da v kupe zloženih knjig po sobah na tleh niti ne omenjam. Zato v te, vsaj za mene posvečene prostore ne vabim vsakogar, saj ne bi razumel, kako zelo me osrečuje ves ta nered. Privilegij imajo samo moji vnuki, deset jih imam, ki domala vsi po vrsti, kadar me obiščejo in se nagledajo knjižnih polic, vedno znova izdahnejo: »Dedi, kako lepo je biti pri tebi!« Takrat sem najsrečnejši človek na svetu, saj vem, kako zelo so moje vnuke očarale knjige.

Paljk, ljudje in kmečko življenje

Drug temelj Paljkovega smisla življenja in bivanja sploh pa so ljudje. Pa niti ne toliko tisti, ki preklinjajo, kadar dežuje, in negodujejo, kadar je vroče, ampak tisti, ki se zavedajo svojega pomena in poslanstva, ki vedo, da je za lastno srečo in lepo življenje potrebno ljubiti ljudi in Boga, tako kot nas je glede tega poučil Jezus Kristus v priliki o največji zapovedi (Mr 12, 28–34). Za doseganje vsega tega pa je potreben napor. Nič nam ni dano kar tako, nezasluženo. Avtor navsezadnje zelo trpi, ko ugotavlja, da so ljudje okoli njega postali strahotno popredmeteni, samozadostni, hkrati pa tudi osamljeni, po njegovem »dizajnirani«, saj jim niti na misel ne pride, da bi se kdaj vprašali, kaj sploh počnejo tukaj, kaj šele da bi se spraševali o smislu svojega bivanja. Zato ni nič čudno, da se Paljk v svojih zapisih velikokrat s pravo nostalgijo vrača v otroštvo in kmečko življenje, ki ga je na poseben način zaznamovalo za vse življenje. Vse, kar je kmečkega, neizmerno ljubi in spoštuje, še posebej ljudi. Piše o tem svetu, ki so mu ga ukradli, svetu, kjer je bilo, kot je govorila njegova mati, »zemlje premalo za živet in preveč za umret.« Paljk pa je še dodal, »da je revščina največji greh na svetu.« Ljubil je ta svet takratnega vsestranskega pomanjkanja, svet, v katerem je pozimi kar naprej zmrzoval, a hkrati bil v tesni povezavi z zemljo, naravo, domačimi živalmi in še in še … Življenje na deželi je bilo tako razpeto med rojstvom in smrtjo. To je bil tisti svet, ki ga v njegovi knjigi dojemata samo še njegova prijatelja Andrej Malnič in Marko Tavčar. Toliko je teh Paljkovih zapisov o kmečkem življenju, da bi o tem lahko napisal novo knjigo. Morda pa bo to njegova nova uspešnica na slovenskem knjižnem trgu?

Upanje umre zadnje 

Spoštovani prijatelj Jurij Paljk in bralci tega pisanja, dovolite mi, da ga odslej naprej preprosto tikam. Aristokratski »Vi« vzpostavlja pregrado, naju nekako marginalizira, odtujuje drug od drugega. S Paljkom drugače, kot na »Ti« sploh ni mogoče komunicirati.

Pri branju Tvoje knjige Kaj sploh počnem tukaj? sem elementarno doživljal bližino Tvojega načina življenja, zato sem jo prebral tako rekoč »na dušek«, kot že dolgo nobene pred njo … Čisto na koncu naj povem, da razumem, sprejemam in s Tabo delim Tvojo veliko bolečino, ki se generira v razdrobljeni in razvrednoteni sedanji družbi, kjer odkrivaš odsotnost pristnega prijateljstva in povezovanja med ljudmi. Ugotavljaš, da se ljudje družijo za kratek čas, pa še to samo na pogrebih … Oba pogrešava tisto toplo vzajemnost in človeško solidarnost, ki sta v dandanašnjih egoističnih medčloveških odnosih domala povsem izginili. Prepričan sem, da bodo vsi ljudje dobre volje, ki se neznansko, tako kot Ti, veselijo življenja, znali in zmogli preseči to anomalijo človeške družbe, tudi s pomočjo Tvojega prešernega smeha, dobre volje in nabitega optimizma. Jurij, hvala Ti za vse, kar nesebično razdajaš okoli sebe!

Na koncu …

… »Ma,« bom rekel kar po Tvoje, spoštovani Jurij Paljk, Tvoja knjiga mi je pisana »na kožo«, saj vse, kar počneš, v nekem smislu počnem tudi jaz! Kako je mogoče, da sva si v načinu razmišljanja tako zelo blizu? Oba namreč spoštujeva tenkočutnega latinista in odličnega prevajalca Svetega pisma, pokojnega prof. Otmarja Černilogarja, oba občudujeva Dostojevskega, oba sva pila kavo v Neaplju, oba sva podobno doživljala otroštvo,pa čeprav jaz v mestu in Ti na podeželju in brala enake knjige, najin izostren odnos do partizanstva, revolucije in NOB nasploh je zelo podoben. Kot kristjana ne sovraživa vseh tistih, ki so povzročali strahotno zlo in bolečino slovenskemu narodu, zato me nič ne čudi, da nama je izredno všeč tudi tako liričen pesnik, kot je Karel Destovnik Kajuh – in njegovo čudovito pesem Jasmin še danes znam na pamet … Pokojnega psihiatra, Idrijčana, dr. Jožeta Felca, ki je pisal čudovite knjige in urejal literarno revijo Kaplje tudi oba zelo ceniva, pa Tržačana Borisa Pahorja, ki ga je nekdaj slovenska partijska oblast popolnoma marginalizirala, še posebej v povezavi z Edvardom Kocbekom. Sam sem v tistih železnih časih še s »fičkom« rinil čez Karavanke v Celovec nakupovat njegove knjige in revijo Zaliv … In navsezadnje oba piševa pesmi … Moji dve skromni pesniški zbirki, ki sta izšli v samozaložbi, nimata nobene literarne vrednosti, bolj kot pesmi so v zbirki Zasledovani spomini vredne umetniške ilustracije kitajske akademske slikarke, moje prijateljice Huiqin Wang – Saje, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Kako je torej mogoče, da sva v svojih življenjih doživela tako veliko najrazličnejših področij človekovega delovanja, ki naju povezujejo na izreden način, pa čeprav se nisva še nikoli srečala, izmenjala misli, pila skupaj kavo ali pivo in še in še …

P. S.
Vse, ki boste prebrali moje razmišljanje o Paljkovi knjigi, iskreno vabim, da jo tudi preberete. Samo tako bo to moje pisanje postalo smiselno in precej bolj razumljivo, ker njegovih zapisov nisem komentiral, ampak reflektiral. Hvala.